Kakšna je torej ekonomska politika vlade oziroma Mramorja, tistega ministra, ki, kot pravi Janis Varufakis, ni dojel niti tega, da je v svojem masakriranju Grčije (bolj papeški od papežinje Nemčije) slovenski denar podaril nemškim in francoskim bankam, ne »lenim Grkom«? In kaj ta in takšna ekonomska politika dela naši socialni politiki?
Slovenija se zadnji dve leti gospodarsko drži zelo dobro, s tem nas nenehno razveseljujeta statistika in predsednik vlade. Pred leti je bilo katastrofalno gospodarsko stanje razlog za varčevanje, ki je velik del državljanov potisnil v revščino, brezposelnost, brezperspektivnost. Kakšne ukrepe torej zdaj prinaša to izboljšano stanje? Ne boste verjeli – nova varčevanja. Se sliši skregano z zdravo pametjo? Ne, pravijo v vladi, zdaj bomo ljudi pehali v revščino za vsak slučaj. Da se ekonomsko stanje ne bi znova poslabšalo.
In kje vlada načrtuje ta varčevanja? Pri najranljivejših. Pri dodatkih za družine, otroke, pri upokojencih, pri bolniških nadomestilih (invalidnost po 12 mesecih bolniške, nekaj dni bolezni doma brez nadomestila plače), pri zamenjavi bolniške z zavarovanjem za bolezen, ki bi ga plačevali zaposleni sami.
Druga vreča, kjer je vedno treba rezati, je seveda upokojenska. Še nedavno tega je vlada sporočila, da pokojninska reforma do leta 2020 ni potrebna, ker se rezultati prejšnje še akumulirajo, napovedi reforme pa vedno zbudijo preplah in množično upokojevanje tistih, ki imajo vsaj enega izmed pogojev. Razumljivo, vsaka reforma pomeni le slabšanje: več delovne dobe, daljše obdobje za izračun povprečja, manj olajšav in nižje pokojnine. V tem je resnična ironija naše pokojninske politike: tisti, ki se mu uspe izmuzniti v pokoj prej, bo dobil več. Država torej nenehno sporoča le eno: bežite v pokoj, takoj ko se le da. In se potem čudi, če jo ljudje ubogajo.
No, zdaj smo dobili (vladno neusklajeno) belo knjigo, in to je šele resnični buuuuu! Ki napoveduje vse od naštetih groženj, daljšo delovno dobo, izenačitev moških in žensk, daljše obdobje za izračunavanje povprečja. In potem, na koncu, kot bi pretepenim otrokom v kot vrgli tolažilni piškot, obljuba, da bodo pokojnine potem nekoliko višje. Kako bo to mogoče, ob vsem dokazovanju, da zaradi demografskih razlogov drvimo v prepad, niso znali pojasniti. Tako kot nihče ne reče ne bev ne mev ob s prostim očesom vidnem dejstvu, da ta reforma pomeni tudi to: stari bomo upehani dremali za stroji (kajti nismo vsi zaposleni v sinekurnih kotičkih), mladi pa bodo še v večjem številu ostali brez dela ali pa kot večni prekarci delali za pol plače isto delo kot mi.
Takšna reforma ni nič drugega kot cementiranje pogoltnosti delodajalcev. Ob vsaki upokojitvi sistemizirano delovno mesto izgine, nadomesti pa ga virtualna služba za »črnčke«. Opozorila, da je pokojninska blagajna vse bolj prazna ravno zato, ker mlade generacije zaradi brezposelnosti ali prekarnosti vanjo ne vplačujejo, ali pa le minimum, da se torej priliv prispevkov zmanjšuje prav tam, kjer bi se moral večati, odločevalci ignorirajo. In to je skrita resnica takšne politike: v svoj model je enostavno vkalkulirala sto tisoč brezposelnih in še veliko več prekarcev, zagotovila je ogromno populacijo mladih in starih, ki ustreza zahtevam gospodarstva po poceni in fleksibilni delovni sili, ki je prisiljena požreti vse: slabo plačilo, brezpravnost, večno negotovost, brezobziren pretep pri ozko odškrnjenih vratih. In v tem je lepota neoliberalnega načrta: ta revščino potrebuje kot pogoj za visokodonosno gospodarstvo.
Kajti na drugi strani imamo menedžment, ki nenehno jadikuje nad visoko obdavčenimi plačami, ki da ne omogočajo dobrih poslovnih rezultatov. Stokrat je bilo že povedano, da so naše plače znotraj EU povprečno obdavčene, stoenkrat se ponavlja mantra, da jih je treba razbremeniti. Predvsem tiste visokooktanske. In tako premier Cerar ne obišče zavoda za zaposlovanje, da bi pogledal svoji politiki v oči, ampak prisluhne delodajalcem, da je treba dobro plačane še bolje plačati, in to na račun države, z manjšimi obdavčitvami, ne na račun podjetij. Ne zdi se mu absurdno, da v državnih firmah plače letijo v nebo, v javnem sektorju pa bi jih zamrznil. Tudi Vrh podjetij v tuji lasti je minuli teden pribil: »Pričakujemo davčno reformo, ne davčnega prestrukturiranja. Naša pričakovanja so velika.« Aja? Podjetja v tuji lasti predstavljajo zanemarljiv delež v BDP in večinoma se ne morejo pohvaliti z dobrimi rezultati, ampak prej z izčrpavanjem. In vendar se je Cerar krivil in pregibal in rokoval in smehljal na vse strani ter tuhtal, kako bi jim ustregel.
In v petek, ko so odstopili nadzorniki finančno naluknjane NLB, ob šlamastiki SDH brez primere, je Cerar na prazniku čokolade v mikrofon čisto po pahorjansko dahnil le: Danes je dan za čokolado, ne za nadzornike NLB.
