Vodstvo baleta je priredbo romana in koreografijo zaupalo nadarjenima češkima koreografoma dvojčkoma Jiříju in Ottu Bubeníčku. Leanov film, ki se je usidral v popkulturno kolektivno podzavest, je očitno pomembna referenčna točka avtorjev baleta, saj so mnoge vsebinske redukcije in sekvence prizorov v njem podobne filmskim. Hkrati pa je balet s svojo bolj ali manj strogo historično kostumografijo iz začetka dvajsetega stoletja (do pet segajoča krila, ki ob pogostih grand battementih in arabesqueih neprestano vihrajo) in prostorsko medlo definirano, zgolj s pomočjo antikvitetnih rekvizitov in pregrad skicirano scenografijo, precej manj izumetničen kot film. Tudi pripovedovanja (ljubezenske) zgodbe se avtorja lotita z vso resnostjo, a pri tem spregledata potencial odrskega premisleka bližine melodramskega filmskega in romantičnega baletnega žanra. Balet zato melodramatičnosti mestoma podleže. Nedvomno pa predstavo pred popolno potopitvijo vanjo rešuje odlično oblikovan gib, poln nenavadnih rešitev, spletov rok, kompliciranih podržk, ki brez strahu na trenutke sprosti plesalčev torzo na način sodobnih release tehnik in ki zna pomenu prizora primerno formirati čvrstost teles ter učinkovito niansirati in plastiti izraznost.
Največ potenciala imajo množični prizori, kjer najbolj pridejo do izraza skozi koreografijo utelešene razredne razlike: elan skoraj divjih neukročenih revolucionarnih množic v kontrastu z meščansko maniro izumetničenih teles. Ob prizoru gala plesa v prvem dejanju je dobro izpeljano vprašanje postavitve orkestra, ki je umeščen kar v skrajno globino odra, tako da se prostor vizualno poenoti in odpre. Živa simfonična glasba je strnjena na prvo dejanje in interpretira povečini dela ruskih skladateljev iz dvajsetega stoletja (Šostakovič, Rahmaninov, Šnitke, Mjaskovski, Vasks), ki se primerno stopijo z zgodbo in plesom. Tretja stena je prebita zgolj nekajkrat, enkrat s pomočjo v proletarce oblečenega moškega opernega zbora pod vodstvom Željke Ulčnik Remic, ki se oglaša iz zgornjih balkonov, drugič pa v prizoru, ko huliganske partizanske tolpe skočijo na oder, da bi zasegle Živaga (neumorni Lukas Zuschlag), ko se vrača od Lare (izpovedna Tjaša Kmetec). Nikoli pa na mesto bodisi enega bodisi drugega razreda občinstvo ni postavljeno. Tako režija rajši, kot da bi interpelirala opredeljevanje do razrednega vprašanja ali se do teme opredeljevala sama, pušča gledalce v poziciji brezinteresnega zrenja lepega in nedvomno kakovostnega plesa pred zgodovinsko kuliso.
