V Britaniji se je po zelo dolgi neuradni referendumski kampanji začela desettedenska uradna kampanja za referendum o britanskem članstvu v Evropski uniji, ki bo 23. junija.
Bogati britanski evroskeptiki so organizirano zahtevali referendum že od devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je pokojni britansko-francoski milijarder James Goldsmith (oče zdajšnjega londonskega županskega kandidata konservativcev Zaca Goldsmitha) ustanovil Referendumsko stranko. Leta 1997 je bil njen poslanski kandidat, ki je več kot petim milijonom poslal video kaseto s svojimi idejami. Dobil je vsega 1518 glasov in umrl samo nekaj mesecev po volitvah. Referendumski pritisk je prihajal tudi iz Antifederalistične lige, stranke, ki jo je leta 1991 ustanovil zgodovinar Alan Sked. Leta 1993 se je preimenovala v Stranko za neodvisnost Združenega kraljestva (UKIP). Prva leta je imela samo en cilj: spraviti Britanijo iz EU. Ko je njeno krmilo leta 2009 prevzel aktualni vodja Nigel Farage so se politične ambicije te desničarske populistične stranke, ki se prodaja kot upornica proti političnemu razredu, zrasle. Na lanskih parlamentarnih volitvah je dobila več kot štiri milijone glasov. Na zadnjih evropskih, na katerih nastopa, da bi EU škodovala »od znotraj«, pa je celo zmagala. Tudi UKIP financirajo predvsem resno bogati evroskeptični donatorji.
Od obljube do datuma
Evroskeptiki so neuradno referendumsko kampanjo sprožili kmalu po tistem, ko je premier David Cameron januarja 2013 popustil evroskeptičnim pritiskom v svoji konservativni stranki in obljubil pogajanja z EU o spremenjenem britanskem članstvu in referendum v primeru zmage konservativcev na naslednjih volitvah (2015) pred koncem leta 2017. Po zmagi (maja lani) se je vztrajno povečeval pritisk evroskeptikov za čimprejšnji datum. Sporočil ga je februarja letos, po vrnitvi z zadnjega kroga pogajanj z EU, ki so bila po njegovem za Britanijo dovolj uspešna za njegovo in vladino zagovarjanje nadaljevanje članstva v EU. Celo šest njegovih ministrov je še istega dne začelo kampanjo proti članstvu. Minister za delo in pokojnine Ian Duncan Smith je sredi marca odmevno odstopil: z ostro kritiko vladine domače politike, tudi tistega dela, ki ga je sam zelo zagnano izvajal.
Naključje (ali pa tudi ne) je hotelo, da je ravno njegov naslednik na položaju ministra za delo in pokojnine Stephen Crabb v včerajšnjem članku v Telegraphu opozoril, da bi nepremišljeno glasovanje za brexit v Britaniji sprožilo ekonomski šok, podoben bančno-finančni krizi leta 2008. Piše o ekonomskem samopoškodovanju, izgubi delovnih mest in sredstvih za preživljanje, ki bi prinesla neizbrisno škodo družinam in skupnostim. S tem člankom je napovedal vsebino do zdaj menda najpomembnejšega poročila finančnega ministrstva o grožnjah, ki čakajo Britanijo v primeru brexita. Za tabor zagovornikov brexita je to del projekta »strah«: po njihovem želijo volilce tako prestrašiti, da se ne bodo upali glasovati za odhod (kot so Škote, da se niso upali zapustiti Britanije). To je vsaj delno res. Kot je res, da brexitski tabor Britance zasipava z zavajanjem in navadnimi lažmi o EU in slikanjem britanske prihodnosti zunaj EU kot nove Švice ali nove Norveške. Oba tabora sta trenutno v raziskavah javnega mnenja povsem izenačena. Ta teden utegne pomembno vplivati na neodločenih celo štirideset odstotkov Otočanov. Začel naj bi se z omenjenim poročilom finančnega ministrstva, končal z obiskom ameriškega predsednika Baracka Obame, da bi ta tudi na britanskih tleh, kot je že večkrat iz ZDA, Britancem povedal, zakaj morajo ostati v EU. Med obiskom bo imel dva velika govora, v katerem naj bi največji ameriški prijateljici odkrito ponudil prijateljski nasvet o EU. Kolovodja brexitskega tabora, londonski župan Boris Johnson, je samo eden izmed vse glasnejših evroskeptičnih desničarskih kritikov »vmešavanja« predsednika Obame, ki mu britanska desnica v politiki in medijih nikoli ni bila naklonjena, ker je zanjo preveč liberalen.
