Faust, sanjač, garač, iskalec smisla, iskalec bistva, znanstvenik, umetnik, filozof, slehernik… je našel svojo obljubljeno deželo. Vzpel se je na vrh in rekel: »To je trenutek, ki bi mu lahko rekel: postoj trenutek, kako si vendar lep! Pečat, da bil sem živ, ta svet naj nosi, naj ne utone v večnosti z menoj.« Faustove zadnje besede, ki sva si jih s Tomažem v smehu in s solzami v očeh citirala, ko smo se po dolgem aplavzu in stoječih ovacijah objemali v zaodrju.
Čeprav sva se potem še veliko srečevala in tudi veliko govorila, mi danes te besede odzvanjajo v glavi, kot da so bile njegove zadnje. Južna Amerika je bila njegova sanjska dežela. Tam so ga sprejeli, oboževali njegovo umetnost, ga nosili po rokah. Tam je doživljal tisto, kar si vsak gledališčnik lahko samo želi. Popolno spojenost svoje predstave z gledalci, popolno razumevanje in neoviran pretok misli in čustev z odra v dvorano in spet nazaj. Velikokrat so mu zastavljali vprašanje, zakaj se neprenehoma vrača k istim temam, in odgovarjal je, da umetnik vse življenje ustvarja isto predstavo, riše isto sliko in da slika raste, kot raste sam.
Predpostavimo, da je bilo Tomaževo življenje freska, katere kompozicijo pomenljivo določata dva Fausta. Mariborski na začetku in ljubljanski na koncu. Recimo, da je to okvir njegovega »teatra sanj«. S tem smo vsaj malo ublažili dejstvo, da je bil v določenem obdobju iz domovine tako rekoč izgnan. Najmanj, kar lahko rečem, je, da je Tomaževa freska zelo razkošna. Vsi odtenki barv so na njej, tema in svetloba se menjavata nenehno in z veliko naglico. Od Šeherezade, ki ga je kot meteor katapultirala v gledališke vrhove, prek zlatih let mariborskega gledališča, ki ga je za nekaj let postavil ob bok najvznemirljivejšim teatrom tistega trenutka, do hitrega, skoraj nasilnega izgona iz dežele, ki ga je še hip pred tem častila. Od ustanovitve »firme« Pandur.Theaters, ki si je počasi in vztrajno pridobivala veljavo na tujem in za nekaj časa parkirala svoj »Tespisov voz« v Madridu, se s Tomažem na čelu spet vzpela na najvišje gledališke stopnice, do vrnitve v ljubljansko Dramo, kjer je za hip našel, zdaj vemo, da žal svoj zadnji domicil. Seveda je bilo to le površno naštevanje.
Vsak, ki je poznal gledališkega sanjača, bo osvetlil svoj detajl in detajlov je brez dvoma nešteto. Nešteto vzponov in padcev, ovacij, udarcev... Ampak ta skrivnostni Tomaž – Feniks je zmeraj otresel pepel s perutnic. Velikokrat sva se pogovarjala o fenomenu, za katerega vem, da je bil ena njegovih večjih bolečin in predvsem uganka: kako je mogoče, da je ravno tu, kjer je začel in od koder je črpal, sprejet s tako diametralnimi sodbami. Od oboževalcev njegovih del do strastnih sovražnikov, ki so bili sposobni uničujočo kritiko napisati še pred premiero. Nisva si znala razložiti. Mogoče se mi je del odgovora ponudil v Bogoti. Tam so njegovo predstavo gledali popolnoma neobremenjeno, z odprtim srcem in z odprtimi očmi. Gledali so gledališki navdušenci, ki so v tridesetih letih obstoja festivala videli tisoče najboljših predstav z različnih koncev sveta.
Mogoče so gledalci v Bogoti prav na račun te bogate gledalske izkušnje sposobni dopustiti tisto bistveno, kar je vklesano nad portal odra ljubljanske Drame in velja za moto vsake umetniške stvaritve: Libertas. To besedo je Tomaž udejanjal z vsako predstavo. Bil je do konca zvest slikanju ene predstave, predstave, v kateri so se pač udejanjale njegove sanje. Faust se mi zdaj, ko Tomaža ni več tukaj, vedno bolj kaže kot njegova oporoka, njegovo zadnje sporočilo. Umetnik, ki je prodal svojo dušo gledališču. Gledališču, ki ga je vodilo do najvišjih užitkov in tudi do skrajnega obupa, od najčistejše ljubezni do čistega prezira, od vse vem do ničesar ne vem, od svetlobe do teme. Zmeraj v divjem ritmu in brez oddiha.
