Tako smo na police dobili avtobiografijo Aleksandra Đurića, bosanskega nogometaša, ki je po številnih neverjetnih zapletih v življenju, tako tragičnih kot komičnih, po prihodu v Singapur postal najboljši strelec lige in reprezentance v zgodovini. Druga knjiga predstavlja pričevanja prebežnikov iz Severne Koreje, ki so začeli novo življenje v Južni Koreji. Po potovanju med Scilo in Karibdo so vstopili v nov svet, kjer je bilo vse drugače in njihovo življenje se je začelo na novo. Kot bi prišli na drug planet. Naslednja piše o nekdanjem alpinistu, ki sedaj gradi šole v gorskih vaseh Pakistana in Afganistana. Spet četrta govori o Američanki, ki je izgubila sina zaradi redke srčne napake in se je odločila svoje življenje posvetiti reševanju otrok sužnjev v zahodni Afriki. Pa vendar je moje oko najbolj pritegnila unikatna knjiga o filozofiji ubuntu.
Gre za afriško kulturo, ki pomeni »biti človeški«. Svetovni javnosti je postala bolj znana po padcu apartheida v Južnoafriški republiki, saj sta o njej govorila tako Desmond Tutu kot tudi drugi Nobelov nagrajenec za mir, Nelson Mandela. Ko so namreč številni po zmagi Mandele na prvih volitvah pričakovali maščevanje nad belsko manjšino, se to ni zgodilo prav zaradi filozofije ubuntu, ki jo je pokojni predsednik opisal kot osnovno in kritično komponento družbenega življenja v Južnoafriški republiki. Priljubljeni Madiba, kot so ga klicali, je predstavil ubuntu skozi primer neznanega popotnika v njegovi državi. Če bi se potnik ustavil v vasi, mu ni treba prositi za hrano ali vodo. Enkrat, ko se ustavi, mu bodo vaščani sami ponudili, kar potrebuje. Ubuntu uči, da smo vsi ljudje in da si moramo pomagati med sabo, ključno vprašanje vsake države pa bi moralo biti, kako razviti sistem tako, da bodo od tega imeli čim večjo korist vsi njeni prebivalci ali vsaj večina in ne samo elitna peščica.
Zadeva morda zveni utopično in preveč idealistično, zlasti ko govorimo o današnjem družbenem in državnem stanju kjer koli v svetu, ampak takšno življenje lahko živimo kot posamezniki. Nihče nam ne more preprečiti, da v osebnem boju za boljši jutri gradimo družbo, ki bo v celostnem pomenu na dolgi rok bolj prijazna in enakopravna do svojih članov. Profesor Stane Južnič nam je na predavanjih antropologije pravil, da podobno kulturo poznajo v Baskiji, kjer se naključnemu popotniku v primeru, da nima dovolj denarja, v gostilni ne bo zaračunalo kosilo. Jesti mu bodo dali na zaupanje in v prepričanju, da se bo popotnik nekoč vrnil in poravnal svoj dolg.
Kje je v tej zgodbi Slovenija?
Pogosto se vidimo kot zaplankane in zafrustrirane ljudi, ki malikujejo velike bajte, medtem ko sosedu želijo samo najhujše. Ljudje v ozkih dolinah naj bi videli življenje skozi prizmo ozkoglednosti, in če želijo videti širino, morajo pogledati v nebo. Gorenjci naj bi bili skopuški. Pregovorna fovšija je v samem jedru našega odnosa do drugih. S takšnimi predsodki se niti slučajno ne bi strinjal. V dveh letih bivanja in dela v domovini sem spoznal ogromno dobrih ljudi, ki se vsakodnevno in nesebično trudijo pomagati tistim, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov padli v nemilost sistema. Nekateri to počnejo javno in zelo uspešno s pomočjo družbenih omrežij, drugi so bolj v ozadju, vendar je vrednost obojih neprecenljiva.
Poznam gospo, ravno na Gorenjskem, ki povsem prostovoljno hrani prostoživeče mačke in se trudi skrbeti za njih, tudi ko je zunaj zelo mraz. Do mene je prišel Jeseničan z dvema otrokoma, ki je denar za božično darilo lastnim otrokom raje namenil v človekoljubne namene. Toliko o gorenjski škrtosti. Prek facebooka sem spoznal Borisa Krabonjo iz Maribora, ki je do sedaj rešil toliko družin pred deložacijo, da bi mu morali dati najvišje državno odlikovanje za njegov prispevek k lepši Sloveniji. V državi imamo na stotine društev, podjetij in posameznikov, ki so za ljudi v primeru stiske tisti steber, ki jim lahko kasneje predstavlja temeljni kamen novega življenja. Takšna oblika državnega aktivizma pogosto zahteva znanje z različnih področij, ki ga je treba s čim bolj kakovostno komunikacijo pravilno usmeriti do ranljivih skupin in posameznikov. Zveni enostavno, pa ni. Če oseba ni previdna, se lahko zgodi sindrom meteorja: izčrpavajoče delo lahko osebo pripelje do točke, ko bo enostavno pregorela in zgodbe je konec, pogosto za vekomaj, zato so ti ljudje resnično naši junaki. To je naš, slovenski ubuntu.
Nekateri v teh ljudeh vidijo potuho državi, ki bi v prvi vrsti morala poskrbeti za svoje državljane, ampak vseeno je bolje, da so takšni aktivisti med nami, kajti za ljudi s težavami so velikokrat edina opora v sistemu. Pravijo, da v nesreči spoznaš prave prijatelje. Jaz jim ne bi rekel prijatelji, ampak angeli. In takšnih je v naši domovini veliko.
Letos bo Slovenija praznovala 25 let obstoja in samostojnosti. Četrt stoletja neodvisnosti je dobra izhodiščna točka za remont, predvsem v naših glavah, katerega pot mora biti kristalno jasna: ko nam bo solidarnost od malih ljudi uspelo prenesti tudi na višje ravni državnega in družbenega mehanizma, nam bo takšen uspeh zavidala marsikatera država.
Pa ne samo to.
Prelepi občutek solidarnosti bomo doživeli veliko bolj pogosto in ne samo v primeru uspešnih nastopov naših športnikov.
