Punca je z dobrim poslovnim načrtom in vztrajnostjo ubila nekaj muh na en mah: sebi je zagotovila redno službo, v katero odhaja z nasmeškom na obrazu, ter tako eno osebo rešila brezposelnosti, dobavitelji so veseli, številni vozniki imajo zdaj ob cesti na voljo kavo, država in občina pa prejemata davke. Govorimo lahko o popolnem uspehu.
Tako lepa zgodba je lahko boljša samo, če je še večja.
In ravno takšen primer imamo na severni meji, ki čaka na realizacijo že nekaj let.
Kakšnih 60 kilometrov zračne poti severozahodno od Trzina v lasti države stoji karavanški plato. Ogromen obmejni kompleks so svečano odprli nekaj let pred neodvisnostjo Slovenije. Za številne obmejne službe so zgradili moderne stavbe in vso infrastrukturo z velikanskim parkiriščem. Šlo je za enega najsodobnejših in najprometnejših slovenskih mejnih prehodov, ki je vsakemu obiskovalcu iz tujine poslal pomembno sporočilo: vstopate v moderno državo. Takrat nihče ni vedel, da bo vsa investicija zaprla vrata samo nekaj let pozneje. Službo je izgubilo veliko domačinov v špediciji, policiji, carini in transportu, v zameno pa niso dobili popolnoma nič.
Karavanški cestni predor je življenjska žila, ki povezuje osrednjo Evropo z jugovzhodnim delom celine. Po avtocesti se v obe smeri vsak dan vali nekaj deset tisoč avtomobilov, in ko pride poletje, smo priča pravemu prometnemu cunamiju. Pritisk je tako velik, da ravno sedaj delajo meritve za drugo cev, ki naj bi jo začeli graditi leta 2017. Pričakujemo lahko še več avtomobilov, pa vendar se je treba vprašati, kakšen bo ekonomski učinek za tiste ob avtocesti.
Plato je prazen od ukinitve meje pred desetimi leti. Od takrat naprej tam razen policijske postaje ni ničesar. Ko tujci zapuščajo Slovenijo, se lahko na avtocesti Vrba–Hrušica ustavijo samo na Petrolovi bencinski črpalki. Nekdanja okrepčevalnica Lev na Lipcah je zaprta že nekaj let, namesto da bi delala s polno paro in dala delo manjšemu številu ljudi. Danes vsaka služba šteje. Lokacija je izredna, saj tisoči avtomobilov poleti ravno na tem odcepu stojijo po nekaj ur, ker se ne morejo premakniti, počivališče pa je popolnoma prazno. Nekaj kilometrov naprej je (spet) prazen karavanški plato. Priložnost se ponuja sama od sebe, saj bi bili tudi potniki veseli dodatne ponudbe.
Kako bi se Saša lotila problema? Verjetno bi imela vizijo, da se postavi nekaj manjših restavracij z različno kulinarično ponudbo, ki bi zadovoljile gurmanske potrebe lačnih turistov. Smiselno bi bilo postaviti tudi manjši motel, da lahko ljudje prespijo, ali pa vsaj urediti kabine za prhanje, da se lahko utrujeni potniki osvežijo, saj v tem delu ceste ni prenočišč. Poleg tega bi lahko naredili otroško igrišče. Prostora je tako veliko, da bi lahko zgradili tudi celostno postajo za avtodome. Takšen način potovanja po Evropi raste in lahko pričakujemo, da se bo vedno več ljudi odločalo za nakup avtodoma. Zakaj jim ne bi pred karavanškim predorom ponudili kakovostne storitve na najvišji ravni, ki bo ponesla pozitivno sliko slovenskega storitvenega sektorja po vsej Evropi?
Pa ne samo to. Moj prijatelj je dobil izjemno idejo. Nedaleč od karavanškega platoja se konča vročevod, in če bi poskrbeli za dovolj močan in stalen dotok vroče vode, bi lahko ravno tukaj uredili kompleks zaprtih bazenov z vročo vodo in s pogledom na gore, kjer bi se lahko utrujeni vozniki in njihove družine, zlasti pozimi, v miru spočili.
Trenutno je območje karavanškega platoja simbolično povezano samo z visokokakovostno »ponikalnico«, ki sliši na ime Juliana (o tej kriminalki kdaj drugič), in pa dejstvom, da so Jesenice edino mesto od Ljubljane do avstrijske meje, ki ob avtocesti nima svoje rjave table. Pa ne zato, ker ne bi imeli ničesar ponuditi v zgodovinsko-kulturnem smislu, ampak zato, ker se od ministrstva že več let neuspešno čaka na odobritev Stare Save kot zgodovinskega spomenika. Vlade se menjajo kot po tekočem traku, table pa ni in ni.
Nihče ne ve, koliko milijonov evrov je izgubila država (in mi z njo) v desetih letih zaradi praznega platoja. Namesto da se vsak dan nabere lep kupček davkov zaradi prodaje hrane, sob in namakanja v vroči vodi pa še marsičesa drugega, mi čakamo Godota.
Kot bi ribič stal ob reki, polni lososov, in samo gledal.
Saša bi verjetno ukrepala, če bi bilo zemljišče njeno. Zakaj država že desetletje ne stori ničesar in ne pobere denarja, ki se ji tako rekoč kar sam ponuja, mi še zdaj ni jasno.
