»Kdor koli danes deluje na področju vizualnih umetnosti, bo rekel, da ogromno dela, ob rednih kuratorskih, producentskih in podobnih nalogah pa – največkrat v svojem prostem času – še veliko piše o umetnosti. A zakaj se pri tako neznanski količini tovrstne pisne produkcije skoraj vsakdo, ki piše o razstavah, nerad predstavlja kot poklicni kritik?« se je v uvodu svojega predavanja o likovni kritiki v Zavodu za sodobno umetnost SCCA – Ljubljana vprašala Ekaterina Degot. Pri tem je zagotovo izhajala iz svojih izkušenj iz tujine; pri nas namreč te problematike ni zaznati. Ruska umetnostna zgodovinarka, kuratorka, profesorica in umetniška direktorica na kölnski Akademiji svetovne umetnosti je pred dvema letoma prejela nagrado Igorja Zabela za dosežke na področju umetnostne zgodovine in teorije v osrednji in vzhodni Evropi. V času spora med Rusijo in Ukrajino je namreč v mnogih javnih zapisih izpostavila, kako usodno bi bilo posledično izključevanje ruske umetnosti na mednarodnem trgu.
Na svobodi brez svobode
Po mnenju Degotove so besedila o umetnikih, ki denimo pristanejo v katalogih razstav, prej apologetska kot kritična, osredotočajo se predvsem na komentiranje družbeno-političnega stanja okolja, v katerem je delo nastalo, ne pa na delo samo. »Pri pravih kritiških recenzijah pa se izkaže, da ni skoraj nikomur več mar, kakšna je vrednostna sodba o umetnini, pomembno je zgolj dejstvo, da je bilo delo izbrano za obravnavo,« je komentirala Rusinja navsezadnje tudi posledice neumnih zahtev kulturne politike. V nasprotju z umetnikom, ki ima pri izbiri naslednjega umetniškega projekta razmeroma proste roke, kritik tega privilegija seveda nima – izbiro je zanj že opravil galerist ali kurator. Kritik tako – sploh z objavami v množičnih medijih – v nekem smislu opravlja že servisno dejavnost.
Podobna družbena redukcija dejavnosti, v kateri avtor »ni več skladatelj, temveč zgolj izvajalec glasbe nekoga drugega«, se je ob kritiškem pisanju po mnenju predavateljice zgodila denimo še na področju fotografije, zato se današnji mojstri fotografiranja otepajo poimenovanja fotograf in bi bili vsi po vrsti raje znani kot umetniki. »Še posebej pa je umetnostni kritik – zaradi mimetične narave njegovega dela, ki praviloma vsebuje tudi opis umetnine – zavračan v obdobju abstraktnejše avantgardne umetnosti,« se je v razlagi, zakaj so se s pisanjem o umetnosti takrat ukvarjali predvsem teoretiki, vrnila v zgodovino Degotova. Ker je bila tendenca k abstraktnosti in teoretiziranju tudi kasneje v umetnosti zelo močna, kritika danes še težje najde svoje mesto.
Novi kritiški žanri
Kritiško delo, ki ga je Degotova želela rehabilitirati, je nemalokrat celo kakovostnejše od recenzirane umetnine, obenem pa služi arhiviranju razstave, saj je kritik pogosto edini, ki lahko izpostavi pomembne povezave in pomenske točke neke umetnine – tega ne uspemo zabeležiti niti s fotografiranjem ali snemanjem razstave.
V položaju, ki ga narekuje hiter življenjski tempo s pomanjkanjem časa za ogled razstav, se morajo umetnostni kritiki prilagoditi novim pričakovanjem. »Likovni kritik si v nasprotju z literarnim lahko dovoli, da vidi zgolj dele razstave, denimo uvodni in končni del, ter poda fragmentiran komentar,« je povedala umetnostna zgodovinarka, ob tem pa so se dvignile marsikatere obrvi v občinstvu.
Obenem pa je predlagala, da si kritiki dovolijo več eksperimentiranja tudi, ko jih zaprosijo za pisanje o delu, ki še ni zaključeno. »Kritik nenadoma ne piše več o umetniškem delu, temveč o umetnikovih načrtih in učinkih, ki bi jih tako delo lahko imelo. Tovrstno razmerje med obstoječim in želenim pa ustvari nov kritiški žanr, ki bi utegnil pritegniti bralca oziroma ljubitelja umetnosti.« Vprašanje, ali bi imelo tovrstno kritiško eksperimentiranje v slovenskem umetniškem in medijskem okolju res učinek, je zagotovo na mestu.
