Premier David Cameron in njegovi predstavniki so v štirih dneh ponudili pet zelo različnih odgovorov oziroma popravkov odgovorov na zelo enostavno vprašanje: so se on in člani njegove družine finančno okoristili z investicijskim skladom njegovega leta 2010 umrlega očeta Iana Camerona, ki trideset let ni plačal niti penija davka v Britaniji?
V ponedeljek, ko so panamski dokumenti odjeknili po svetu, v Britaniji pa najbolj sklad premierjevega očeta, Cameron ni rekel nič. Njegova predstavnica pa, da »gre za zasebne zadeve«. Odkar je bil leta 2010 izvoljen za premierja, se dela reveža. Leta 2009, ko je postal vodja takrat opozicijskih konservativcev, pa v intervjuju ni mogel odgovoriti, koliko nepremičnin ima, in ni hotel ne zanikati ne potrditi, da ima na bančnem računu 30 milijonov funtov.
Večletna dvojna morala
V torek se je premier vendarle oglasil. Najprej je dejal, da ima nekaj prihrankov, na katere dobi nekaj obresti, in eno nepremičnino, ki jo oddaja. Potem pa: »Nimam delnic. V davčnih oazah nimam nobenih delnic in nobenih skladov in nič podobnega…« Istega dne je Downing street 10 objavil izjavo – popravek, spet brez odgovora: »Da bo jasno, premier, njegova žena in njuni otroci nimajo finančnih koristi od nobenega sklada iz davčnih oaz.«
V sredo so objavil še eno izjavo – dodatek brez odgovora: »V davčnih oazah ni nobenih skladov ali denarja, ki bi premierju, gospe Cameronovi in njunim otrokom prinašal finančno korist v prihodnosti.« V prihodnosti? Nihče Camerona ni spraševal o prihodnosti, ampak o preteklosti. V četrtek je Cameron končno osebno na televiziji priznal: »Imel sem 5000 delnic sklada Blairmore Investment Trust (očetov sklad), ki sem jih prodal januarja 2010. Za okoli 30.000 funtov.« Bodimo natančni. Prodal jih je štiri mesece, preden je postal premier: za 31.500 funtov. Z 19.003 funti dobička. Nekateri na Otoku mislijo, da bi zato, ker je s tem priznanjem odlašal štiri dni, moral odstopiti. Mnogi Britanci, med njimi neverjetno veliko novinarjev, poudarja, da ni naredil nič nezakonitega in da gre samo za zavist vseh tistih Britancev, ki si ne morejo privoščiti dragih računovodij in pravnikov, da bi jim pomagali do zakonitega izogibanja plačilu davka. Morda ni naredil nič nezakonitega. Kaj pa morala, posebej dvojna? Leta 2012, ko je bil že tretje leto premier, je takšne sheme za izogibanje plačevanju davka, po katerih je posegal njegov oče, razglasil za moralno napačne: »Te sheme niso poštene do ljudi, ki garajo in delajo, kot je prav, in plačujejo davke.«
Leto kasneje je dejal, da si želi resne globalne razprave o izmikanju in izogibanju plačila davkov. Istega leta je, kot je prišlo zdaj na dan, v EU osebno lobiral za to, da bi se pri ukrepanju proti davčnim oazam spravili samo nad slamnata podjetja, ne pa na investicijske sklade, kakršnega je imel njegov oče, ki trideset let ni plačal niti penija davka in svojim otrokom zapustil kup nepremičnin in veliko gotovine. Leta 2012 je napovedal, da bo javno objavil svojo davčno napoved. Doslej še nobene nismo videli.
