Po tem, kar je o njih znanega doslej, panamski dokumenti načeloma znanim načinom, kako velike zneske denarja skriti pred davkarijami in/ali zabrisati sled za njihovim izvorom, torej oprati, dodajajo imena. Oseb, podjetij, bank in drugih finančnih institucij, odvetniških pisarn itd. Drugače kot pri Luxleaksu pred poldrugim letom gre tokrat pretežno za posameznike (ne koncerne) in oaze oziroma davčne raje zunaj kroga najbogatejših držav. Nekateri izmed imenovanih so bili že pred razkritjem panamskih dokumentov v finančni preiskavi, pri nekaterih bodo davkarji navsezgodaj potrkali v naslednjih dneh, nekatere bo to stalo politični ali kakšen drug položaj, nekateri jo bodo odnesli z večjim ali manjšim madežem na ugledu, nekateri bodo šli čez to kot valjar.
In kakor je lepo slišati obljubo uradne Paname, da bo »v celoti sodelovala«, nič od tega ne bo preprečilo nadaljnjih množičnih globalnih davčnih optimizacij. Kajti predvsem gre (in je šlo tudi pri Luxleaksu) za optimizacijo in ne utaje, potemtakem za moralno sporne načine izmikanja plačilu davkov, ki pa zakonsko niso nujno prepovedani ali nedovoljeni. Ker izrek »vsaka velika svinjarija še ni kaznivo dejanje« velja tudi drugod, ne le v Sloveniji. Ne glede na to, da je to včasih težko razumeti in se s tem še težje sprijazniti, zlahka pa politično zlorabiti.
Ob tem ni mogoče spregledati še enega dejstva. Določeni levičarji in desničarji, tisti bolj skrajnih sort, so v zadnjih letih odkrili veliko vzajemnih točk. Oboji praviloma ne marajo evra, prostotrgovinskih sporazumov, IMF, Nata in še česa, kar imajo eni in drugi za institucije tistega, čemur običajno pravijo neoliberalizem. In oboji izhod vidijo v nekakšni renesansi nacionalne države kot edini možni (v prvem primeru malo bolj demokratični, v drugem malo manj) organizaciji suverenega ljudstva.
Malce težavna bo ta. Drži, da niti EU niti Nato, IMF ali TTIP ne trpijo zaradi prevelikih odmerkov notranje demokracije pa tudi, v mnogih primerih, učinkovitosti, poleg vsega pa ima EU na čelu svoje komisije (še vedno) nekdanjega vrhovnega organizatorja enega od evropskih davčnih pribežališč. Toda okvir nacionalne države, tudi največjih in najmogočnejših, je dandanes daleč preozek za učinkovito reševanje večine problemov človeštva: od okoljskih in varnostnih do socialnih in – davčnih.
Bolj naravnost, prav tisti, ki verjame, da Google ali Apple davčno (in še drugače) po mili volji izigrava ameriško državo, BMW ali Daimler pa nemško, ker so koncerni pač »večji« od države, bi moral navijati za to, da državi druga drugi pomagata. Za začetek denimo toliko, da nikjer v EU, ZDA ali OECD ne bo države, ki bi nadnacionalnim koncernom omogočala optimizacijo davkov. Kajti, veličastnosti panamskih dokumentov navzlic, korporacije pred davkarji še vedno skrijejo neprimerno več denarja, kot ga lahko utajijo posamezniki. In ko bi bile (če bo kar največ vlad resno vzelo lani konec leta na predlog OECD sprejeti akcijski načrt reforme mednarodne davčne ureditve) enkrat vsaj kolikor toliko pod davčnim nadzorom korporacije, bi šlo lažje tudi s karibskimi in drugimi davčnimi nebesi za posameznike.
