S tem se je na prvi pogled približal veleizdaji.
Slovenija ni prva dežela, čigar oborožene sile niso bile pripravljen na vojno, ampak so v svojih strateških pripravah načrtovale poraz.
Irak Sadama Huseina je bil takšna država. Njegova vojska je bila v tako slabem stanju, da se je med drugo zalivsko vojno ena cela brigada predala novinarski ekipi italijanske televizije. Na vojake so uperili kamero in jih razorožili.
Libija je bila država z oboroženimi silami, ki so bile niti vojska, niti civilna zaščita, niti gasilska ekipa. V nekaj dneh demonstracij in letalskega bombardiranja se je sesula v mrežo sovražnih milic.
Sirija je imela tako nesposobno vojsko da so versko blazni amaterji s kalašnikovi v rokah zasedli oporišča tankovskih bataljonov, vojaška letališča in dve tretjini državnega ozemlja.
Yemenska vojska se je razsula ob prvem pogledu na upornike iz severnih imamatov in je tudi podpora visoke ameriške ofenzivne tehnologije iz Saudske Arabije ni mogla rešiti. Prestolnico so predali brez boja.
Sklepali bi, da lahko Slovenijo čaka podobna usoda. Če sovražnik potrka na vrata, bo polovica vojske hitela odpirati zapah, druga polovica pa zbežala v gozdove. Vendar je malodušje preuranjeno. Nobeden od predsednikov štirih štirih najbolj slavnih propadlih držav nikoli ni rekel, da se njegova vojska vdaja preden se je bitka začela.
Sadam Husein je do konca izzival z obljubami, da bo uničil cel svet ali vsaj Izrael, Moamer Gadafi je s svojo nepremagljivo vojsko zagotavljal, da obvladuje celo Afriko, Bašar Assad, da so njegove visoko izurjene oborožene sile najmočnejši branik panarabskega nacionalizma, Ali Abdula Saleh pa da nepremagljiv stoji na vratih Perzijskega zaliva in Rdečega morja. Samo poriniti je bilo treba te pogumne in nepremagljive vojske pa so padle kot stebri templjev v Palmiri.
Predsednik Slovenije ravna daljnovidno in premeteno. Prostodušno priznava, da je predsednik države z v naprej poraženo vojsko. Sovražnik mu verjame in se uspava. Za vogalom pa ga čaka predsednik z vojsko, ki je zaradi osramotitve razdražena, besna in pripravljena na vse. Temu se reče državniška strategija.
Škoda, ker za njo ne stoji država, ampak kar nekaj. Slovenske oborožene sile, so čisto spodobna vojska. Država je otročarija in jo obravnava kot igračko, ki jo je treba pokvariti.
