»Že ko sem bila stara enajst ali dvanajst let, sem vedela, da hočem postati arhitektka,« je nekoč priznala Zaha Hadid, nedvomno eno najbolj slovečih imen sodobne arhitekture, ki je s svojimi stvaritvami, v katerih ne manjka futuristično zaobljenih linij, poševnih sten in nenavadnih kotov, podrla marsikateri predsodek znotraj stroke – med drugim tudi tistega morda najbolj trdovratnega, da arhitektura preprosto »ni za ženske«. Ravno umetnica, ki se ni ukvarjala samo z arhitekturnim snovanjem, temveč se je posvečala tudi slikanju ter oblikovanju interierjev, scenografij in raznih uporabnih predmetov, na primer čevljev in nakita, je namreč leta 2004 postala prva ženska, ki je prejela Pritzkerjevo nagrado, najprestižnejše mednarodno arhitekturno priznanje.
Samo v zadnjih petih letih je bilo po njenih zasnovah zgrajenih približno petnajst projektov, še več kot deset pa jih trenutno gradijo po vsem svetu – od muzejev v ZDA in na Kitajskem do skoraj kilometer dolgega mosta v Tajvanu in nove stavbe parlamenta v Bagdadu; med drugim je po njenih načrtih oblikovan tudi stadion za svetovno nogometno prvenstvo v Katarju leta 2022. »Res je zdaj precej drugače kot pa pred dobrim desetletjem, ko nismo dobivali nobenih naročil,« je komentirala lani. Toda od leta 2005, ko je v nemškem Wolfsburgu po njenih načrtih zrasel znanstveni center Phaeno, hipnotična struktura med tamkajšnjo železniško postajo in Volkswagnovim razstaviščem Autostadt, je arhitekturno podjetje Zahe Hadid, v katerem dela približno 400 ljudi, zmagalo na večini natečajev, ki se jih je udeležilo.
Stavba, ki je hkrati eksponat
Zgradbe, ki jih je snovala, so bile v zadnjih letih deležne vse večje pozornosti. Ko se je denimo leta 2009 v Rimu odprl muzej umetnosti 21. stoletja MAXXI, v njem ni bilo niti enega eksponata: kot umetniško delo je bila na ogled postavljena stavba sama. Med najodmevnejšimi deli zadnjih let so bili še londonski plavalni center Aquatics, zgrajen za olimpijske igre leta 2012, ekstravagantno bleščavi Center Hejdarja Alijeva v azerbajdžanskem Bakuju, ki združuje knjižnico, muzej in koncertno dvorano, operna hiša v kitajskem mestu Guangzhou, ki se je navdihovala pri zavojih Biserne reke, ob kateri leži, ali razkošni Dongdaemun Design Plaza v Seulu.
Zaha Hadid se je rodila leta 1950 v Bagdadu; njena bogata in ugledna družina je živela v hiši, ki je bila oblikovana v skladu s slogovnimi prijemi gibanja Bauhaus. Odraščala je v času, ko je veljala iraška prestolnica za napredno, svetovljansko mesto. »To so bili časi, polni optimizma in vere v boljšo prihodnost,« je nekoč opisala vzdušje, ki jo je obkrožalo v otroštvu. Estetski čut se ji je najprej oblikoval ob modernističnem pohištvu v njenem domu in dekorativnih geometrijskih oblikah arabske tradicije, pozneje pa ob študiju matematike v Bejrutu (»Tam se nisem hotela vpisati na arhitekturo, ker bi bila edina ženska na fakulteti,« je pojasnila) in arhitekture v Londonu (kamor je odšla po začetku državljanske vojne v Libanonu in kjer je med drugim poslušala tudi predavanja znamenitih arhitektov Rema Kolhaasa in Elie Zenghelisa, s katerima je pozneje sodelovala), a tudi ob temeljitem preučevanju historičnih avantgard, zlasti ruskega suprematizma in konstruktivizma.
Dolga pot do uspeha
Po tistem, ko je leta 1980 v Londonu ustanovila po sebi poimenovan arhitekturni biro, si je mesto v strokovni javnosti utrjevala le postopoma, med drugim tudi s poučevanjem; čeprav je dobila nekaj projektov na različnih natečajih, namreč večina teh idej nato ni bila realizirana. Do prvih izvedb po njenih načrtih je tako prišlo šele sredi 90. let (gasilska postaja v tovarniškem kompleksu Vitra v Nemčiji) ter v novem tisočletju, ko so se začela naročila – od zasnove stadiona za smučarske skoke v Innsbrucku do različnih poslovnih zgradb, muzejev ali centrov za sodobno umetnost – vendarle množiti, njeno delo pa je postalo širše prepoznavno. »Kot ženska je morala biti dvakrat boljša in še veliko bolj vztrajna, da se je prebila v okolju, ki je tradicionalno popolnoma v domeni moških,« so tiho ugotavljali poznavalci.
Toda kljub uvodnim neuspehom se ni predala, četudi so bile njene možnosti v izhodišču videti zares skromne – navsezadnje ni bila samo ženska v moškem svetu arhitekture, pri tem za nameček še nekoliko ekscentrična in temperamentna, bila je tudi arabskega rodu, kar je bila še dodatna stigma; in tako nemara ni naključje, da je ravno v novi domovini najdlje čakala na preboj. A naposled so jo priznali tudi tam: po vrsti prejetih mednarodnih nagrad in priznanj je v letih 2010 in 2011 le dobila tudi Stirlingovo nagrado za arhitekturne dosežke, ki jo podeljuje Kraljevi inštitut britanskih arhitektov (RIBA), leta 2012 so ji podelili naziv dame britanskega imperija, lani pa je kot prva ženska prejela še zlato medaljo RIBA za življenjsko delo.
V zadnjem času je vodenje svoje pisarne v veliki meri prepustila sodelavcem, sama pa je raje delala in sestankovala doma, v najvišjem nadstropju prenovljene industrijske stavbe, ki stoji le nekaj minut hoje stran od podjetja. Stanovanje, v katerem je živela sama (poročila se ni nikoli), je bilo nasprotno od njenih zasnov precej preprosto in nevpadljivo opremljeno. »Tako se počutim bolj udobno,« je pojasnjevala. »Pa saj vendar ne gre za moj arhitekturni projekt!
