Na vrsto je prišlo poročilo o nekaj manj kot desetih milijonih dolarjev, izgubljenih med nakupom gozdov in žag v Sibiriji. V začetku 90. let prejšnjega stoletja je bilo to razmeroma veliko denarja celo za Ikeo. Mož, ki je moral poročati, je bil pripravljen na izbruh besa in malce tudi že kar sprijaznjen, da bo ostal brez službe. Vendar olepševati ni imelo smisla in njegovo poročilo je bilo stvarno. Sledilo mu je nekaj vprašanj in dodatnih pojasnil in – to je bilo to. Zgodilo se je po odmoru. Kje da je prespal, je Ingvar Kamprad vprašal menedžerja, ki mu je v Sibiriji posel v zadnjem hipu pokvarila ruska mafija. V lokalnem hotelu, je odgovoril vprašani. Kaj hujšega! Ali prenočišče na Ikeini kmetiji ni bilo dovolj dobro? A tako da razsipava z omejenimi finančnimi viri podjetja? Kamprad je bil zaripel od togote.
Kaj je razsipnost
Johan Stenebo v svoji leta 2009 objavljeni knjigi Sanningen om Ikea (Resnica o Ikei) dogodek postavlja v »kontekst« Kampradovega voditeljskega sloga in kulture podjetja oziroma Ikeinih Devetih tez, znanih tudi kot Oporoka prodajalca pohištva. Okrogli dve desetletji je Stenebo živel po teh načelih, dokler se ni leta 2009 odločil, da za določene stvari njegov želodec ni več dovolj močan. Toda knjiga, ki so jo ob prevodu v angleščino mnogi razglasili za Ikei in njenemu ustanovitelju Kampradu neprijazno in neprijetno, vendarle ni črno-bela »slikanica«. Nekdanji Kampradov osebni pomočnik na patriarha Ikee, ki je ta teden dopolnil devetdeset let, resda gleda kritično, a hkrati poskuša razumeti in razložiti, zakaj se obnaša in ravna, kakor se.
V skladu s Kampradovimi načeli potemtakem je, da gre lahko pri poslih zmeraj kaj narobe in da to lahko stane. Tako je bil zanj v Sibiriji izgubljeni denar »šolnina«, plačana za poskus biti prvi ob odprtju tamkajšnje zakladnice lesa; za spregledano možnost, da se bo vmešal organizirani kriminal, nihče ne sme biti kriv, ker bi to pri menedžerjih ohromilo motiviranost, samoiniciativnost in pripravljenost tvegati. Plačati hotel ob prenočiščih na Ikeini kmetiji pa je neodpustljiva potrata, kakor je bil (podoben primer, ki ga popisuje Stenebo) čisti nepotrebni strošek zamenjati tri desetletja staro pohištvo v avli Ikeiinega sedeža ali kupiti letalsko vozovnico za poslovni razred (še en primer), ko vendar v ekonomskem prideš na cilj enako hitro (menedžerja, ki ga je zalotil pri tem, je Kamprad nemudoma odpustil).
Patriarh družine
Razumeti Ingvarja (naslavljanje z imeni in ne priimki je v Ikei pravilo) pomeni razumeti Ikeo, se strinjajo vsi, ki so si kadar koli zapičili v glavo, da bodo odkrili skrivnost uspeha švedske pohištvene nadnacionalke. Toda razumeti Ingvarja očitno ni preprosto, čeprav se eno od Ikeinih načel glasi Preprostost je krepost. Potomec turinško-saškega Nemca (Kampradov ded se je na Švedsko priselil, njegova kmetija Elmtaryd je dala tretjo črko v imenu podjetja, najbližja vas Agunnaryd pa četrto) je protislovna osebnost v polnem pomenu te besede: gospodovalnež, ki ima raje svojeglave kot kimajoče sodelavce, paranoični patriarh, ki prezira svoje vsepovsod nastavljene ovaduhe, človek, ki ne zaupa nikomur in sam pravi, da nima prijateljev, vendar 150.000 zaposlenih v Ikei naslavlja (in poljublja, ko je z njimi zadovoljen) kot člane svoje družine, Šved, ki ima logo podjetja v nacionalnih barvah in nerad zaposluje tujce, svoji državi pa več kot štiri desetletja ni plačeval davkov, podjetnik, ki ne uporablja digitalnih čudes, hkrati pa je pogosto korak pred časom (tudi po tem, da je še pred »hipijevskimi« zagonskimi podjetji iz Silicijeve doline prepovedal obleke in kravate na delovnem mestu), trmoglavec, ki je sposoben tedne brez besed poslušati nasprotujoče si predloge sodelavcev, da bi nato na moč prijazno vprašal »Ali mislite, da ne bi bilo mogoče…« (kar je pač on sam že ves čas mislil predlagati).
Ni videti, da bi kar koli, kar je v minulega četrt stoletja prišlo na dan o Kampradu in Ikei, njemu ali podjetju kaj škodovalo. Nasprotno, prav v tem času je Ikea (neposredno po izognitvi stečaju, na robu katerega je bila v drugi polovici 80. let) doživela največji razcvet, se razširila povsod po svetu in postala blagovna znamka, enakovredna najuglednejšim. Pa kočljivega ni bilo malo: Kampradova (neo)nacistična preteklost, Ikeino izkoriščanje dela političnih zapornikov (v nekdanji Vzhodni Nemčiji) in otrok (v Aziji), njeno nevzdržno izkoriščanje gozdov, izmikanje oziroma neplačevanje davkov (pri tem, da je organizacijo podjetja lastniško in zemljepisno tako prepletla, da nikjer ni mogla biti obdavčena, je bila Ikea med prvimi na svetu), Kampradov zaničevalno-odklonilni odnos do dobrodelnih organizacij, mačizem in rasizem pri kadrovski politiki...
Samorazlastitev
Ni, da ni (bilo), in vendar. Mož, ki je leta 1943 pri 17 letih začel s prvim in zadnjim kreditom v življenju prodajati pisala na švedskem podeželju, je poleg vsega drugega tudi naravni komunikacijski genij: skromen, ponižen in skesan točno takrat, ko je treba. Včasih pa tudi presenetljivo odkrit. Ko se je, že pred več kot štirimi desetletji, osebno in s podjetjem odselil (najprej na Dansko in sam potem v Švico, od koder se je davčno vrnil šele predlani), ni skrival, da mu ne pade na misel plačevati švedskih davkov. Prav tako je bolj ali manj odkrito razlastil svojo družino, hčerko in tri sinove, ko je lastništvo Ikee razdelil na dva sklada: enega s sedežem na Nizozemskem in drugega v Luksemburgu. S tem je seveda najprej razlastil sebe, zato zdaj formalno ni več eden najbogatejših Zemljanov, je pa nizozemski sklad na drugi strani po Economistovih izračunih najpremožnejši na svetu; s približno 40 milijardami evrov, bolj ali manj celotno Ikeo (a brez blagovne znamke, ki je v lasti drugega sklada), presega tudi sklad Melinde in Billa Gatesa. Od tega je bil predlani približno 15-krat manj radodaren, a je z nekako 100 milijoni evrov dosegel lastni rekord. Ja, Kamprad, ki zase trdi, da se oblači na bolšjaku in ki je tri desetletja starega volva zamenjal šele, ko so ga prepričali, da ta ni več varen, je v poznih letih postal zelo zmerno velikodušen.
Kampradov globalni imperij se bo predvidoma leta 2018 razširil tudi na Slovenijo. Ni prav verjetno, da si bo Kamprad tudi tega novega člana družine osebno ogledal, čeprav je bil doslej bolj ali manj, prej ali slej, povsod zraven. Leta terjajo svoje in bolj kot kadar koli se mora zato Kamprad, ki je operativno vodenje verige že pred leti prepustil drugim, držati enega izmed svojih devetih železnih pravil: Osredotoči se na najpomembnejše. In najpomembnejše zdaj ne more biti nič drugega kot vedno znova preverjati, ali je storil vse, da bo Ikea tudi brez njega to, kar je bila v času njegovega življenja.
