Javna naročila v Sloveniji predstavljajo enega največjih poligonov za korupcijo, zlorabe in prirejanje dokumentov, saj kljub ostrim varčevalnim rezom država prek njih zasebnikom vsako leto še vedno razdeli približno četrtino proračuna ali slabi dve milijardi evrov (lani 1,7 milijarde evrov). Skoraj polovico tega denarja (lani 800 milijonov evrov) nameni za gradbena dela in z njimi povezane arhitekturne in inženirske storitve. Z novim zakonom o javnem naročanju (ZJN-3) so 1. aprila tudi na tem področju začela veljati nova pravila, ki naj bi omejila korupcijska tveganja in odpravila slabe navade.
Da bi izkoreninili prakso številnih in neupravičenih aneksov k pogodbam, lahko javni naročniki po novem od ponudnikov zahtevajo kalkulacijo oziroma natančnejšo strukturo ponudbene cene, kar bi jim moralo pomagati pri prepoznavanju nerealno nizkih oziroma dumpinških cen. Te niso problematične zgolj zaradi nelojalne konkurence in teženj po kasnejših aneksih, temveč lahko po opozorilih dr. Jane Šelih in dr. Aleksandra Srdića z ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo vodijo tudi v propad gradbenega podjetja, njegovih podizvajalcev in navsezadnje celo samega projekta gradnje.
Problem ostajajo neusposobljeni naročniki
Dodatno varovalko proti nepremišljenemu spreminjanju originalnih pogodb po novem predstavlja tudi obvezno soglasje nadzornikov, ki bedijo nad javnim naročnikom gradnje. Da podizvajalci v prihodnosti ne bi več ostajali brez zasluženih plačil in celo propadali zaradi dolgov glavnih gradbincev, pa bodo morali ti po novem k svoji ponudbi predložiti izjavo o plačanih vseh zapadlih obveznostih do podizvajalcev v predhodnih postopkih javnega naročanja.
Čeprav sogovornika spremembe pozdravljata, nas lahko po njunih opozorilih nova zakonodaja v prihodnosti le delno zavaruje pred primeri, kot je gradnja Onkološkega inštituta. Zanj je ministrstvo za zdravje že takoj po začetku del sklenilo kar 23 aneksov in s tem strošek gradnje podvojilo, medtem ko računi zaradi odpravljanja napak med gradnjo še kar prihajajo. Da problema neusposobljenih naročnikov, ki ne vedo, kaj želijo in potrebujejo ter kako bi morali voditi investicijo, novi zakon ne rešuje, poudarjata tudi Elvis Štemberger in Barbara Škraba Flis iz Inženirske zbornice Slovenije. Prav tako novi zakon ne naslavlja vprašanja pravočasnega in kakovostnega opravljanja del. Ker je kakovost močno vezana na ceno, pa predstavnika inženirjev pozdravljata zakonsko novost, po kateri ne bo več mogoče naročati zgolj najcenejših arhitekturnih in inženirskih storitev, temveč bodo te morale hkrati izpolnjevati določena merila kakovosti. A tudi ta merila bodo lahko sestavljali neusposobljeni uradniki.
Lukenj je še veliko
Ministrstvo za javno upravo zato pripravlja še dodatne smernice, ki naj bi jim sledili javni naročniki gradbenih del in z njimi povezanih storitev. V njih bi morala biti po enotnem prepričanju gradbene in prostorske stroke tudi zahteva po najemu strokovno usposobljenega posameznika oziroma ekipe za vodenje projekta od začetka do konca. Po oceni krajinske arhitektke, urbanistke in docentke na ljubljanski biotehniški fakulteti Darje Matjašec bi problematiko še najbolje rešila ustanovitev posebne institucije, ki bi bedela nad vsemi javnimi gradbenimi investicijami.
Matjaščeva podpira tudi idejo o izločitvi ponudbe z najvišjo in tiste z najnižjo ceno, saj bi tako ponudniki oddajali realnejše ponudbe. V gradbenih in prostorskih vrstah pa od ministrstva pričakujejo tudi dodatne usmeritve za realnejše ocenjevanje stroškov gradnje, na podlagi katerih izvajalec oblikuje ponudbeno ceno. iz Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije je medtem opozoril, da so za zagotavljanje kakovostnih projektov bistvenega pomena arhitekturni natečaji, ki pa jih v nasprotju z njihovimi koristmi politika že leta sistematično izriva iz zakonodaje. Ministrstvo izdajo smernic načrtuje še ta mesec.
