Partibrejkers so in ostajajo reakcija na obstoječe stanje, o tem govori tudi naslov novega albuma: Sirotinjsko carstvo. Še vedno si upajo, in to na način, ki ne dopušča popuščanja. Večkrat slišimo, da je nostalgija največji sovražnik razvoja, a če do nje pristopiš trdoglavo in z obilico rešpekta ne le do tuje, temveč tudi lastne zgodovine, zna biti še kako retroaktivna. In Partibrejkers to še vedno uspeva. Spomin na rhythm in blues, garažni punk konca šestdesetih in izkušnja punka dobro desetletje kasneje tvori organsko celoto benda, ki si – ne toliko v avtorskem smislu kot po končnem učinku – upa slačiti turobno stvarnost, v katero smo ujeti. Morda ne v prvem trenutku, a vso Canetovo »mangupiranje« se poslušalca dotakne, ko se skozi njene usedline dotakne realnosti. Ko pogleda okoli sebe in spozna, da je ujet v Sirotinjsko carstvo (po meri človeka), med verze pesmi, ki delujejo transcendentno in surovo hkrati. Cane zna še vedno poiskati himnične slogane urbane jeze, Anton jih zna primerno uglasbiti, pripeti primerno brezkompromisno zvočno identiteto. Resda njegovo aktivno polje delovanja ostaja ozko, a z dodatnim niansiranjem, kot tudi rabo ritem kitare odpira zorni kot, kjer muzika pridobiva oktane, tako potrebne za Canetovo provokativno nastopaštvo. To je bilo znova na vrhunski ravni ter je suvereno sovpadlo v ritem in emocionalni naboj špila od prvega takta dalje.
Koncert karavane je tokrat prišel, da bi »popravil« krivico izpred dobrih dveh let, ko je namesto njega nastopil zgolj njegov partner v Green on Red »zločinu« Chris Cacavas. Dan Stuart je eden največjih avtorjev odpadniškega rock'n'rolla, vedno razpet med spregledanostjo in kultnim statusom. Predvsem pa človek grimas in krika, ki je premnoge osebne brodolome uglasbil v vrhunski rock'n'roll. V ljudeh z družbenega roba se je prepoznal, zato številni alter egi, vključno z zadnjim, Marlowom Billingsom, niso nič drugega kot adaptacije njegovih (trenutnih) emotivnih izpadov. Druženje v dnevni sobi je Dana sprva vseeno predstavilo v nekoliko bolj spokojni luči, a očitno je bilo, da se v njem nabira jeza, ki jo je – po priredbi Vicious Louja Reeda – sprostil v drugem delu koncerta, ko je plasiral nekaj Green on Red klasik, da bi po izjemni priredbi Dead Flowers (The Rolling Stones) stvar umiril z balado Time Ain't Nothing. V tej norosti ga je na električni kitari spremljal Antonio Gramentieri, ki mu je bil v odlično pomoč in bluesovska opozicija hkrati; da bi duet na koncu postal kvartet, saj sta se jima pridružila še tour menedžer na saksofonu in bobnu ter v Portlandu živeči argentinski kantavtor Fernando Viciconte, s katerimi so zaključili avtopsijo Danove nestabilne obmestne rockovske preteklosti (Hair of the Dog) in njegovih pocestnih derivatov.
