Na veliki petek so v ljubljanski stolnici verniki počeli to, kar kristjani po vsem svetu počnejo na ta praznik. Iz stolnice je bilo slišati le molitev križevega pota in nobenih običajnih zvokov maše. Na veliki petek maše ni, ker se na ta dan spominjajo Jezusove kalvarije v Jeruzalemu in njegove smrti na križu. Skupaj s soboto je ta dan posvečen globoki molitvi in najstrožjemu postu, ki naj vsaj malo popravita slab vtis zaradi osrednje smrti v krščanstvu. Uživanje mesa je najstrožje prepovedano, z vso drugo hrano pa je treba biti zmeren in jo držati na ravni preživetja. Dober kristjan na ta dan ne bo kadil ali se predajal drugim posvetnim užitkom. Res je, da se je v samostanih na račun posta že v srednjem veku razvila fascinantna kulinarika ribjih jedi za postne čase, vendar se na veliki petek res ne sme pretiravati. V Nemčiji so na dan z zakonom prepovedane konjske dirke, v mnogih državah ZDA pa je to eden redkih dni v letu, ko so trgovine zaprte. Veliki petek mora miniti brez vznemirjenja.
Ko sem enkrat na veliko soboto zvonil pred vrati frančiškanskega samostana v Novi Gorici, me je kot paglavca nahrulil mlad menih, ki je nejevoljno odprl vrata. Hotel sem iti v grobnico burbonskih kraljev, ki so pokopani v kripti pod cerkvijo. Njegov nadrejeni mi je potem z zadržano jezo razložil, da oni na ta dan žalujejo in da je to najslabši dan v letu za obiskovanje cerkva kot turističnih destinacij. Odpustil mi je, ker je bila moja nevednost iskrena. Kljub trem letom življenja v Jeruzalemu ob Kristusovem grobu je šel ta detajl krščanskih navad nekako mimo mene. Kristusova smrt je bila v Jeruzalemu vsako leto velik spektakel, v mreži navzkrižnih koledarjev pa se je tišina popolnoma porazgubila.
Na letošnji veliki petek me je prizor pred stolnico v Ljubljani presenetil. Cerkev je bila postno zatopljena v žalost, na trgu pred njo pa so se na žaru počasi cvrli rebrca in različni kosi zlato rjavo zapečenega mesa s skorjico. Cvrčalo je kot v restavraciji Carnivore v Nairobiju. Malo naprej je dišalo po Mumbaju, Sečuanu, Velikih Laščah in Trstu. Na stojnicah na trgu pred stolnico so prodajali vse od golaža s polento, samos, brodeta, pehtranove potice in čevapčičev do porovih pit in špagetov. Zdelo se je, da so si vse slovenske restavracije izbrale prav postni petek, da na dnevu odprte kuhinje razstavijo prav vse, kar znajo najbolj mamljivega skuhati, speči, scmariti ali podušiti. Čisto na koncu so v ogromni ponvi pražili šmoren z vaniljo in nastrgano limonino lupinico ter ga potresli s sladkorjem v prahu. Pust na Dunaju nikoli ni bil tako razkošen. Še svetnik, ki bi šel tod mimo molit križev pot v stolnico, se ne bi mogel upreti, da ne bi vzel vsaj enega koščka. Toliko ljudi pa pred stolnico ni bilo od kmečkih uporov naprej.
Kot zmeren ateist, ki se ne udeležuje ritualov svojega svetovnega nazora, sem si obe prizorišči ogledoval od strani. V stolnici so se od zgodnjega jutra do poznega večera postili in molili, na trgu pred njo pa so do noči pili in jedli in klepetali. Prizor je bil vreden slike Pietra Bruegla starejšega o začetku državljanske vojne na Slovenskem. Tako se je leta 1948 začelo v Severni Indiji, ko so hindujci na enem koncu vasi pekli prašiča, na drugem koncu vasi pa muslimani na ražnju obračali kravo. Tako kot je veter pihal, se je na eni ali drugi strani dvigovala napetost. Pod večer so se spopadli, na dva tabora se je razdelila tudi policija, vpletla se je vojska in še danes se niso pomirili.
V središču Ljubljane pa je bilo skoraj nepojmljivo lepo. Na eni strani so v molitvi zbrani ljudje hodili v cerkev in spoštovali post, na drugi je neskončna množica ves dan hodila od stojnice do stojnice, s krožnikom v eni roki in kozarcem v drugi. V mestu, kjer so se pripravljeni na smrt skregati zaradi podzemnih parkirišč ali sodbe sodišča, ki jim ni všeč, sta dva nasprotna svetovna nazora strpno hodila drug mimo drugega, ne da bi kdo tudi samo grdo pogledal v drugo smer ali se samo z besedo obregnil ob drugega.
To stanje duha je treba z zakonom zaščititi in ga varovati kot dragoceno svetinjo.
Princ Abdul Ali Seraž, ki v Afganistanu vodi združenje za mir med plemeni, mi je enkrat v Kabulu razložil, kako je medsebojno ignoriranje ključ do nacionalnega miru.
»V sedemdesetih letih si v Kabulu videl žensko v burki, ob kateri je hodila ženska v mini krilu in visokih petah,« mi je pripovedoval potomec zadnjega afganistanskega kralja, ki je leta 1974 odprl prvi disko klub v mestu in je bil lastnik slovitega hotela Zlati lotus. »Poslovnež v suknjiču in kravati je sedel poleg Paštuna iz Kandaharja v perahanu tunbanu. To ni pomenilo, da živimo v sožitju drugi z drugimi. Živeli smo ločeno drugi poleg drugih v sobivanju.«
Potem je prišla revolucija, sovjetska okupacija, državljanska vojna, vladavina vojaških poveljnikov in talibani.
»Prej je veljalo, da moraš spoštovati svojo religijo, tebe pa nič ne briga, v kaj verjame tvoj sosed. Dokler ti njega pustiš pri miru, mora on tebe pustiti prti miru.«
Družba je propadla, ko so oblast dobili ljudje, ki so začeli sosedu vsiljevati svoje nazore. Najprej z besedami, potem z uličnim nasiljem in na koncu s topovi. Nikoli več nihče ni imel miru.
