Množični nakupovalci izdelkov svetovno znanih trgovskih podjetij, ki jih pri dobičku ohranjata poceni delovna sila in brezglavo potrošništvo, so postali nekakšni moderni sužnji. Enako velja tudi za tiste uporabnike facebooka, ki na njem preživijo večino svojega časa. Kajti to, da se polovica svetovne populacije prepira, kdo bo zbral več všečkov, posnel boljši selfi ali preprosto napisal boljši status, je svojevrsten absurd.
Sodobni tehnologiji smo dovolili popolno prevlado nad našimi življenji. Ne samo da je večina ljudi z njo obkrožena v službi, ogromno posameznikov jo je spustilo tudi v svoje intimno življenje. Zjutraj ob zajtrku, namesto da bi odprli časopis, obiščemo družbena omrežja in s prstom drsimo od novice do novice. Težko je verjeti, da nas je tako prevzelo mehanično tipkanje in spoznavanje sveta, ki pravzaprav niti ne obstaja. Je namreč zgolj predstava o boljši prihodnosti, ki se le na začetku zdi zabavna. Kmalu namreč preraste v brezizhodno zapravljanje časa in beg iz realnosti.
Mnogi ljudje so se pozabili soočati z lastnimi problemi, kaj šele da bi se ukvarjali s problemi drugih. Zasvojenost otrok z internetom postaja vse večji problem. Otroci so že v maternici obsevani s telefoni, računalniki in drugimi tehnološkimi napravami, že kot malčki znajo igrati igrice, ki jih učinkovito potiskajo v virtualni svet. Človek ne jezi se ali dobra stara enka po krivici obveljata za zastarela.
Facebook naj bi bil po svojem prvotnem namenu sredstvo za mrežno navezovanje stikov na daljavo. S tem ni nič narobe. Številni smo s pomočjo tega omrežja obudili mnoga pozabljena prijateljstva in spletli nova. Ne more pa biti facebook zdravilo za naše frustracije. Nasprotno, ohranja jih in poglablja. Če tega ne uvidimo, se kar sami okronamo za bebčke in postanemo atomiziran element družbe. Ko se ti elementi namnožijo, nastane skupnost posameznikov, ki v resnici niso povezani. So le skupnost revežev, ki so se izgubili v virtualnem svetu.
Dejavnosti, ki jih gojimo na družbenih omrežjih, so postale hrana, s katero se manično nažiramo. Z njimi poskušamo zadovoljiti potrebe, ki bi jih morali zadovoljevati na povsem drugačen način. Ne moremo jih, ker smo resnični ljudje z resničnimi potrebami, ki jih lahko zadovoljimo le v resničnem svetu...
