Če triu iz Rima, ki ni več izključno italijanski, prisolimo etiketi »noise-rock« in »eksperimentalni rock«, nismo povedali nič novega, a smo za uvod vsaj postavili koordinate benda, ki z nekaj premori deluje od leta 1997. V tem času snemanj številnih albumov, nenehnih turnej po svetu na robu izgorelosti in še stalnih sodelovanj članov benda z drugimi glasbeniki in bendi, so Zu postali malone institucija sodobnega trganja masivnega zvoka tria na osnovne delce. Ampak obenem so Zu tudi naprava za njegovo kanaliziranje v valečo se gmoto, ki je z dobro mero glasbene pameti in imaginacije vertikalno nalomljena, dramatična in neprilagodljiva. Zu so nadvse izzivalen bend, ki je smelo prečkal različne glasbene svetove, pobiral iz njih in svojemu arzenalu dodajal nove elemente, brusil zven, si tudi nalagal breme, da se kot italijanski bend izkaže kot inštrumentalno vešč in v tem enakovreden anglosaksonskim kolegom iz podobnih glasbenih poljan. Tega pretiranega dokazovanja mednarodnemu svetu, ki je privedlo do izčrpanosti in začasne razpustitve leta 2011, ne potrebujejo. Triletni premor s časom za premislek v drugih krajih in soočenje s tamkajšnjimi starimi modrostmi je skupini koristil.
V današnji postavi Zu sta dva izvirna člana, bariton saksofonist in bas kitarist , novi bobnar benda je Šved , ki se je na koncertu v Gromki izkazal za močno pridobitev. Klub je bil skoraj poln, špil pa telesno konkreten, navit do robov praga slušne bolečine, ki pa ga ni prestopil. Ponuja se vzporednica z zadnjim nastopom švedskega tria Fire!: enak inštrumentarij, podobna ataka z razdajanjem glasbenikov na odru, a povsem drugačno ravnanje z materijo. Oba tria smo videvali večkrat, oba sta trdoživa, še naprej kopljeta in iščeta nove glasbene poti, oba sta že zdavnaj oblikovala značilen zvok in nobeden izmed njiju ni zastal. Če je Fire! bolj gost, fluiden in zagaten v ustvarjanju dinamičnih razponov, je Zu monolitnejši, bolj odrezav, nepopustljiv, a v zvenskih plasteh širši, zvedavo rušilen in vertikalen v gradnji godbe. Oba sta v tem trenutku na svojih vrhuncih. Pupillo je eden najinventivnejših basistov v rabi ojačevalca in zvočnih efektov, brutalno izčiščen, Mai je suho neizprosen odsev bogatega basa, Järmyr pa motor, ki ritemsko zapleta in razpleta strukturo komadov. Zu so oddelali bučno lep in nevaren koncert.
