V kratkem bosta minili dve leti, odkar je finski državljan Janne Harjunpää, takratni vodja upravljanja terjatev v Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB), z enim udarcem podrl vse, kar so pred tem mesece gradili številni »soborci« iz bančnih in političnih vrst. Namesto da bi v DUTB, skupaj s komercialnimi bankami, podprli do potankosti pripravljen načrt o zunajsodnem reševanju, je tistega toplega majskega popoldneva novica, da bo Cimos na sodišču sprožil insolvenčni postopek, pretresla številne. Vse od predsednika uprave Jerka Bartoliča, ki je naslednji dan zaradi dvojne igre Harjunpääja odstopil, članov nadzornega sveta in delavcev do dobaviteljev, kupcev v avtomobilski industriji… Še najmanj se je odločitev o začetku prisilne poravnave dotaknila politikov. Nedolgo pred kritičnim dnem je namreč padla vlada.
Vložitev predloga za začetek prisilne poravnave je pomenila začetek igre z ničelno vsoto, v kateri so nekateri izgubili, drugi pa pridobili. Veliko je izgubil Cimos, saj mu je insolvenčni postopek onemogočal konkurirati za nove posle. Izgubili so tudi kupci. Najprej zaupanje, ki so ga v Kopru gradili leta. Kot da ni bilo dovolj, da so morali menedžerji avtomobilskih multinacionalk vsak mesec prihajati v enega od ljubljanskih hotelov, kjer so z bankirji, vodstvom in nadzorniki na dolgo razpravljali o prihodnosti Cimosa, so bili nazadnje prisiljeni odvezati še mošnjičke. Stisnjeni pred zid so morali Cimosu odobriti približno 20-milijonsko posojilo oziroma izdelke plačevati vnaprej. Zaradi same narave posla jim drugega ni preostalo, vendar pa jih to ni pustilo ravnodušnih. Nekateri od njih so le čakali, kdaj bo nastopil čas, da bodo lahko sodelovanje s Cimosom okrnili ali pa ga celo prekinili.
V Cimosu so vse stavili na zaključek prisilne poravnave. Toda novih, najperspektivnejših razvojnih poslov, po katerih je družba slovela daleč naokoli, ni bilo veliko na obzorju. In še vedno jih ni. Da bi Cimosu spet zaupali, kupci, naveličani prelomljenih obljub države, zahtevajo najprej njegovo privatizacijo.
Druga ključna težava je, da DUTB in banke v državni lasti, ki so v postopku prisilne poravnave s pretvorbo dolgov v kapital prevzele lastništvo v Cimosu, niso poskrbele za zadostno količino svežih sredstev. Zato v primeru propada aktualnega privatizacijskega postopka ni izključena vnovična sanacija. Ker je država Cimosu že pomagala s finančno injekcijo, bo morebitni popravni izpit izjemno zahteven. Zagotovo pa bo država storila vse, da bi koprskega velikana ohranila pri življenju.
Kot rešilna bilka se omenja menedžersko-delavski odkup. Toda za njegovo uspešno izvedbo so le pičle možnosti. V primeru, da bi se zaposlenim nekako posrečilo zbrati potreben denar za nakup, jim ga bo zagotovo zmanjkalo za razvojne projekte. Ravno visoka vlaganja v razvoj pa so v avtomobilski industriji odločilna.
Če bi hoteli potrditi uvodne besede Bratuškove o dobrem zgledu, bi moral biti Cimos po zgledu General Motorsa, v katerem je pred leti ameriška država vse potrebno postorila bliskovito, že zdavnaj v polni kondiciji. Namesto tega lahko zaključimo, da Cimos predstavlja zgleden primer zavožene sanacije.
