To ni primerjava, toda številke zbujajo nelagodno slutnjo. V vodstvu največje državne banke in največje banke v državi, po izročilu institucije, ki bi morala biti zadržana pri vsem, se je zamenjalo več ljudi kot v nogometnem dresu z državnim grbom, pregovorno od »spremenljivega ozračja« močno odvisni postranski dejavnosti. Tukaj so zgovorni podatki iz obdobja pred tem, za kanec daljšega, ko se je v vodstvu NLB zamenjalo precej manj ljudi. Sploh uprava je bila stabilna. To je bil čas, ko je državo resda vodila še ena vlada več (odvisno od štetja), a so bile tri izmed njih iz »istega gnezda«, ena izmed »drugobarvnih« pa je bila izrazito kratkotrajna. Tako pridemo do korelacije: več je raznobarvnih vlad v določenem obdobju, bolj je vodstvena etaža NLB podobna avtobusni čakalnici.
Nekje leta 2007 je predsednik takratne vlade slovesno oznanil konec »teorije ene elite«. Njegova vlada da je dokaz, da ima Slovenija dve eliti, ki lahko enako uspešno upravljata državo. V slabih sedmih letih oziroma do danes skoraj že devetih se je izjava izkazala za hudo pomanjkljivo. Slovenija ima očitno malodane poljubno število elit, pa če za merilo vzamemo število ljudi na poslanskih, ministrskih in državnosekretarskih mestih ali število upravljalcev državnega premoženja in javnega interesa na »agregatni« (recimo SDH ali DUTB ali Banka Slovenije) ali posamični ravni (od NLB, RTV, UKC Ljubljana, Triglava, Telekoma ali HSE navzdol) ali oboje skupaj.
Seveda bo kdo oporekal, da količina ljudi, ki so zasedali določene funkcije, ne dokazuje obstoja niti ene same elite, vendar to v bistvu ni pomembno. Kar šteje, je dejstvo, da se je toliko ljudi za javne funkcije potegovalo, jih zasedlo in se tudi obnašalo tako, kot da so jih sposobni opravljati. Kar šteje, ni videti, da bi bila odgovornost, s katero bi zasedali položaje, temveč nasprotno: neodgovornost, s katero so na njih v škodo javnega stregli posamičnim interesom. Kar šteje, je dejstvo, da so se obnašali, kot da so člani elite, in da kljub občasno zagrizenim medsebojnim ideološko-kulturnim spopadom na površju niso spreminjali osnovnih pravil igre.
Študije ne ponujajo nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali sta neučinkovitost in koruptivnost določene družbe vzročno-posledično povezani z njeno »specifično velikostjo«, a navzlic določenim izjemam velja, da je v manjših okoljih »socialna kontrola« ostrejša, zaradi česar je posamezniku težje ravnati v nasprotju s »pričakovanji« večine ali »vplivnih krogov«. Klasične korupcije je zato praviloma manj, saj v okoljih, dovolj majhnih, da vsakdo pozna vsakogar (če ni že v sorodstvu ali sosedstvu z njim), največkrat zadostujeta socialni nadzor in sistem medsebojnih uslug, ki na drugi strani uspešno onemogočata tako »nezadostno socializirane« osebke kot meritokratsko distribucijo redkih dobrin, kakršni sta javna funkcija in javni denar. In kakršni sta tudi preskočena čakalna vrsta pri zdravniku ali »skrajšani postopek« na upravni enoti in podobne stvari, ki jih mnogi ne dojemajo kot korupcijo, a po družbenem bistvu niso nič drugačne od sistema napredovanja in delitve dobrin, ki velja med »onimi zgoraj«.
Kar se je od lanskega novembra pripravljalo in konec prejšnjega oziroma sredi tega tedna zgodilo v NLB, je potemtakem nekaj, kar bi bilo treba razumeti v tem širšem okviru. Ker se prav zaradi njega dogaja kar naprej in se bo navzlic dolžnostnemu – in/ali politično instrumentaliziranemu – škandaliziranju, moraliziranju, sklicevanju na zdravo pamet in tudi pogostim spremembam predpisov in »reformiranju institucij« (kakopak, da bi takšne prakse preprečili) dogajalo kar naprej. Predsednik uprave SDH, krovnega upravljalca državnega premoženja, kot »predstavnik lastnika« banke morebiti ni zvenel prav prepričljivo, ko je zamenjave utemeljeval in razlagal, a ob takšnih priložnostih (ne le, ko gre za banko) smo slišali po tehnični plati in umetniškem vtisu tudi že precej slabše zagovore.
NLB je zdaj formalno pred privatizacijo, ki jo je v zameno za dokapitalizacijo z javnim denarjem zahteval Bruselj. Uigrana vodstvena ekipa, o kateri je prejšnje dni napletal predsednik uprave SDH, gor ali dol – za tečaj delnice banke bi bilo bolj ali manj vseeno, kdo bi jo do takrat vodil. Če je, recimo, Deutsche Bank danes vredna 20 milijard evrov in bo jutri z verjetnostjo, ki meji na gotovost, še manj, bo »trenutek« za vstop na borzo v doglednem času preprosto »neugoden«. Še toliko bolj zaradi modela, s kakršnim se hoče država glede na strategijo upravljanja naložb lotiti prodaje NLB. Njegov namen namreč ni »maksimirati izkupiček in povrniti čim več davkoplačevalskega denarja«, ampak zagotoviti, da klientelističnih omrežij v navezi z vsakokratno vladajočo politiko nihče ne bo motil pri njihovih poslih.
Nič bat', NLB bo še dolgo domača. Enkrat »naša«, enkrat »njihova«, a domača.
