»Moj sin dolgo ni spregovoril. Tudi shodil je nekoliko pozneje. Pomagal si je z neverbalno komunikacijo. Pri treh letih sva prvič obiskala logopeda,« pripoveduje Ksenja Vončina. Sin je imel težave z oblikovanjem glasov, mama je opažala tudi, da njegov razvoj zaostaja pri gibanju in fini motoriki. Obiski logopeda enkrat na mesec so bili bolj ali manj neučinkoviti. Šele ko so starši dobili odločbo Zavoda za šolstvo, da je deček otrok s posebnimi potrebami in mu pomoč pripada že v vrtcu, je postal napredek hitrejši in opazen. »Enkrat na teden ima obravnavo pri logopedu in enkrat pri specialni pedagoginji. Obe prihajata v vrtec. Težave z oblikovanjem glasov so se popravile, zdaj vadimo že besede in besedni ritem. Sin vse skupaj sprejema zelo pozitivno in se prav veseli uric s strokovnima sodelavkama,« pravi Vončinova. Fant bo septembra šel v prvi razred in mama upa, da bo pomoč logopeda lahko obdržal. Postopek morajo namreč letos znova ponoviti. Pomembno se ji zdi, da otroku v takšnih primerih čim prej poiščeš pomoč, saj je v prvih letih mogoče veliko popraviti. Opaža pa, da logopedov ni dovolj, tudi sami so morali po že prejeti odločbi nanj nekaj časa počakati. Za prvi pregled pri logopedu je trenutno na Goriškem čakalna doba od pol do enega leta.
Govorna dispraksija prizadene do 0,2 odstotka otrok
Logopedi so ob letošnjem svetovnem dnevu logopedije opozarjali na dokaj nepoznano in pogosto spregledano govorno motnjo dispraksijo. Tudi naša sogovornica, mama petletnega dečka, zanjo še ni slišala. V osnovi je dispraksija motnja koordinacije in se v praksi kaže kot nerodnost, pogosto pa zajame več spektrov in vpliva tudi na govor. »Pri govorni dispraksiji gre za nevrološko otroško glasovno motnjo, pri kateri je moten govor, pri tem pa otrok nima nobenih okvar ali primanjkljajev,« pojasnjuje logopedinja dr. Tanja Kocjančič Antolik, podoktorska raziskovalka v laboratoriju za fonetiko in fonologijo na pariški univerzi Sorbona. »Motnja je dolgo veljala za kontroverzno in mnogi so menili, da sploh ne obstaja,« pojasni logopedinja ter pove, da gre za redko motnjo, ki prizadene med 0,1 in 0,2 odstotka otrok. Logopedi jo v povprečju diagnosticirajo dobrim štirim odstotkom otrok, ki jih obravnavajo v svojih ambulantah. Dvakrat ali po nekaterih raziskavah celo trikrat pogosteje se pojavlja pri dečkih. Najpogosteje jo prepoznamo po težavah s tvorjenjem daljših in kompleksnejših zlogov, izkrivljenih samoglasnikih in napačno naglašenih stavkih. »Večinoma pri tem tudi ne gre samo za govorno motnjo, pogosto se opažajo tudi zaostanek v jezikovnem razvoju, težave z opismenjevanjem, motorična nerodnost, težave s hranjenjem,« opisuje Kocjančič-Antolikova. Ker otroci govor osvajajo različno hitro, je tudi diagnosticiranje motnje pri mlajših otrocih težavno. »Za otroke, mlajše od treh let, standardizirani testi za potrjevanje diagnoze niso primerni. Zato svetujemo, da se pri takšni otrocih raje postavi zgolj sum na omenjeno motnjo in nato spremlja nadaljnji razvoj,« svetuje.
Motnja se vleče v odraslo dobo
Profesorici defektologije za osebe z motnjami sluha in govora Katja Bucik ter Ana Bajc podrobneje pojasnjujeta, da je dispraksija razvojno pogojena nerodnost, ki kot motnja nastopi v otrokovem zgodnjem življenju in se vleče v odraslost. Dispraktični otroci so počasni in neučinkoviti v gibanju. Ob vsem imajo lahko normalno mišično funkcijo in so normalno inteligentni. Težava pa se pojavlja pri vzpostavitvi mostu med umom in mišicami. »Otroci imajo težave zasnovati lastno gibanje, ga opisati, načrtovati in oblikovati, kar vpliva tudi na otrokov govor in na natančnost in doslednost njihove artikulacije. Nekateri otroci težko oblikujejo posamezne glasove, ne morejo natančno izgovoriti določene besede. Samoglasniki so pogosto izkrivljeni in njihov govor lahko zveni monotono in nemelodično. Otroka, ki ima dispraksijo govora, je zelo težko razumeti, to močno vpliva na njegovo socialno komunikacijo in napredek v šoli,« pojasnjujeta. In ker vse to lahko vodi k resnim izobraževalnim in socialnim problemom, je pomembno, da motnjo čim prej prepoznamo in zdravimo. »Dobre rezultate bomo dobili le z delom. Sklepi dosedanjih študij kažejo, da ti otroci potrebujejo terapijo vsaj dvakrat na teden in da rezultate prinašajo le številne ponovitve posameznih vaj,« pojasnjuje Kocjančič-Antolikova. Strokovnjaki uporabljajo več terapevtskih pristopov, sama denimo pri svojem raziskovanju preučuje možnosti terapije z ultrazvokom.
Logopedov primanjkuje
V Sloveniji trenutno logopedov močno primanjkuje. Profesorica dr. s katedre za logopedijo in surdopedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani pojasnjuje, da je velika večina logopedov trenutno centraliziranih v Ljubljani, še nekaj v Portorožu in Mariboru, vse druge regije po Sloveniji pa so na tem področju podhranjene. Otroci se tako pogosto z logopedom srečajo prepozno. Ali torej tudi pomanjkanje logopedov vpliva na to, je omenjena motnja pogosto spregledana? »Tudi mogoče,« odgovarja specialistka klinične logopedije mag. . »V Sloveniji ni urejeno, da bi bili logopedi dostopni na vseh področjih, ki bi jih uporabniki potrebovali, ko imajo težave z govorom ali jezikom. Premalo smo prisotni v zdravstvenih organizacijah. Obvezno bi moral biti logoped v vsaki razvojni ambulanti, pa ga ni. Tudi v vzgoji in izobraževanju mesta za logopeda ni – nekatere šole ga sicer imajo zaposlenega, ampak največkrat opravlja druge naloge in ne nalog logopeda,« pojasnjuje Žemvova.
