»Če bi se kdo v državi spraševal, kam je ekonomsko najbolj upravičeno in smiselno vložiti denar, bi morali biti sektorji kulturnih in kreativnih industrij prvi, na katere bi moral pomisliti. Donosnejši so celo od tradicionalno donosnih panog, kot je kovinska,« pravi kulturni ekonomist Andrej Srakar.
V svojih analizah namreč ugotavlja, da imajo kulturne dejavnosti izjemno visoke multiplikatorje – ti kažejo, kako se denar, vložen v neki sektor, obrne v gospodarstvu. Med 63 sektorji, ki jih je vključil v analizo, jih je med prvimi 15 kar šest takih, ki jih štejemo v kulturne in kreativne industrije. Najvišji multiplikatorji so v oglaševanju in raziskovanju trga, ta sektor ima nasploh najvišje učinke od vseh. Z izjemno visokimi multiplikatorji sledijo arhitektura, založništvo, nosilci zvoka, film. Jedrna kultura (gledališče, muzej, opera...) pride nekoliko nižje, okoli 35. mesta.
Kljub številkam na robu mize
Zakaj kulturna politika teh podatkov ne upošteva? »Očitno nima pravih kompetenc, da bi to razumela, na drugi strani pa je bistveno preveč šibka, saj nastopa proti močnejšim resorjem, financam in gospodarstvu, kjer nimajo posluha za kulturo.« Srakar ima izkušnjo, ko je v prid kulture podal več ekonomsko razčlenjenih predlogov za pripravo dokumentov nove finančne perspektive. »Dosegli smo le, da so v celoti odstranili odstavek o kulturi, tako da na koncu niso ostale niti kulturne in kreativne industrije, kar je sploh nespametno, saj bi se ta denar najbolje obrnil.«
Srakar pravi, da sektor za statistiko in analize na ministrstvu za kulturo s temi podatki ne razpolaga, je pa zadovoljen, da daje vsaj zelo uporabne osnovne informacije (o ponudbi, kadrih, plačah, financiranju).
Jedrna kultura: polna presenečenj
Morda je še bolj zanimivo, da ima ekonomske učinke tudi jedrna kultura, torej muzeji, gledališča, festivali itd. Ti sicer niso veliki, a skoraj brez izjem so večji od multiplikatorja 1. Povprečni je 1,5, kar pomeni, da se vsak vložen evro v jedrno kulturo povrne s plusom (institucija namreč nabavi papir, tekstil za kostume, material za sceno...). A razpon je precejšen: gledališče in muzej imata mnogo višjega kot denimo arhiv. Srakar je prepričan, da to ne more biti glavni argument politike za financiranje kulture, saj primarni namen kulture ni ustvarjanje dobičkov, uporabni pa so lahko ti podatki za institucije, ko skušajo pridobiti zasebne vlagatelje, ki jih razumljivo zanima, denimo, koliko delovnih mest lahko ustvari njihova investicija.
Multiplikatorji so pomembna ekonomska tema tudi širše, saj so v zadnji gospodarski krizi analitiki ponovno naredili napako, ko so jih podcenili. Velja namreč, da so v času ekonomske krize še višji kot v času ekonomske stabilnosti, kar pomeni, da je bilo varčevanje v javnem sektorju povsem zgrešeno. Večje koristi bi imeli, če bi se vlaganja v domnevno potratne sektorje povišala, kar velja tudi za kulturo, sklepa Srakar.
