Ta se žal ne kaže vedno v najlepši luči. Zadnje čase recimo poslušamo deklarativno izraženo skrb, da moramo varovati evropsko kulturno izročilo pred barbari, neciviliziranci, nasilneži z drugačnim vrednostnim sistemom. Potem iz medijev izvemo, da je v zadnjih dveh letih »v Evropi izginilo več kot 10.000 otrok migrantov, številne med njimi naj bi organizirane kriminalne združbe izkoriščale kot spolno in delovno silo«. In Evropa se boji, da ji bo nekdo od zunaj načel vrednote?
Drugi primer je recimo prometna kultura. V nedavni grozljivi nesreči na primorski avtocesti so umrli štirje ljudje, več je težje, nekaj lažje ranjenih, udeleženih vozil pa je bilo enainsedemdeset. Na odseku, kjer je bilo tisti dan megleno, so bile po podatkih Darsa najvišje hitrosti ob 10. uri 185 km/h, po 15. uri pa 140 km/h. Vsak, ki se vsaj pol ure pelje po slovenskih avtocestah ob rahlo povečanem prometu, nedvomno pozna tudi splošen pojav prehitevanja po desni in neupoštevanja varnostne razdalje. Ob takšni kulturi vožnje pri nas teroristov sploh ne potrebujemo, samomorilski napadalci so že med nami.
In še en primer. Pred dnevi je neki človek na bankomatu pozabil 50 evrov, ko se je vrnil, ga je tam čakal listek z obvestilom o najdbi in dopisano telefonsko številko. Poklical je in povedal natančno kdaj in koliko denarja je pozabil. Čez nekaj minut je prišla gospa in mu vrnila denar, ampak za svoje dejanje… ni hotela prav nobenega plačila. Tudi to je stvar človeške kulture. (Dogodek se je pripetil meni in mi, priznam, vrnil nekaj zaupanja v splošno stanje stvari.)
A poglejmo še malo na umetnost, kulturo v ožjem pomenu besede, torej na tisti del, ki jo slovar ponuja kot rezultat »človekovega ustvarjanja«. Temu se bomo sploh posvetili čez nekaj dni, ko bomo od različnih svečanih govorcev poslušali, da »nas je kot narod oblikovala kultura«, da smo s kulturo »dosegli samozavedanje«, ki je po toliko stoletjih kulminiralo v ustanovitvi lastne države in da je kultura sploh naša »substanca«.
Nenavadno je, da bomo to poslušali prav od ljudi, ki odločajo o tem, koliko bo ta država prispevala za kulturo. Ustvarjalci so dandanes vse bolj potisnjeni v ekonomsko marginalno pozicijo. Vse več umetnikov živi na robu revščine. Bolniška in plačan dopust je za samozaposlenega v kulturi tako in tako nekaj, kar se dogaja drugim. A poleg tega, da iz leta v leto kopnijo državna sredstva, je zaradi krize in negotove prihodnosti občutno manj tudi osebnih vložkov v umetnost.
Umetnikom se tudi večkrat razloži, da so za svoje stanje krivi sami in da če hočejo denar, naj gredo kaj zares »delat«. Mogoče so ravno zaradi tega, ker se umetnika tako pogosto dojema kot brezdelneža, kulturni praznik razglasili za dela prost dan? Ironično seveda je, da je vse več umetnikov, ki bodo zaradi svoje ekonomske pozicije na kulturni praznik… delali.
Poglejmo si malo pobliže to poveličevanje fizičnega dela. Slednje seveda še zdaleč ne zagotavlja normalnega zaslužka. Samo spomnimo se na primer množice tujih in domačih gradbenih delavcev, ki so ostali brez plače (in pravic), čeprav so gradili kupe stanovanj po Sloveniji.
Primerjajmo zdaj to z umetniško akcijo, ki jo je leta 2002 izpeljal belgijski umetnik Francis Alÿs. V Peruju je k sodelovanju povabil 500 domačinov. Razdelil jim je lopate in šli so do vznožja peščene gore. Potem je vsak pred seboj zapičil lopato v peščeno sipino in odvrgel pesek malo naprej. In to so ponavljali in ponavljali. Po več urah so prišli do vznožja na drugi strani in na ta način za nekaj centimetrov prestavili celotno peščeno gmoto. To je bilo vse. Večina ljudskih interpretov bi to akcijo v primerjavi z gradnjo stanovanj seveda označila za popolnoma nesmiselno porabo časa in energije. Ampak!
V času politično in ekonomsko izjemno negotove prihodnosti Peruja je bilo teh 500 ljudi ob navidezno povsem nesmiselnem umetniškem delu zadovoljnih, dobili so nekaj upanja, saj so naredili točno to, kar je obljubljal naslov umetniškega dela: Ko upanje premika gore. In kaj imamo od množice nenaseljenih stanovanj, ki so prazna, ker si jih ljudje ne morejo privoščiti, tisti, ki so jih gradili, pa so bili opeharjeni celo za svoje plačilo in nekateri za povrh še izgnani iz države? Medtem ko je »nesmiselno« premetavanje peska ponudilo nekaj upanja v brezizhodni situaciji, je »smiselno« fizično delo v službi »večanja dobička« uspelo ustvariti le popoln brezup.
Umetnike pošiljajo »delat« prav ljudje, ki umetnost vidijo kot neko popolnoma nepomembno »dekoracijo« za nad mizo ali žebranje njim nerazumljivih verzov na državnih proslavah. Umetnost torej, s katero naj se ukvarjajo drugi, ljubiteljsko, takrat, ko nimajo resnejšega dela in vsekakor ne, dokler ne mine kriza (katera koli že pač je tisti dan na sporedu: ekonomska, begunska, varnostna…).
Oni, prav tako pa okostenele državne strukture, se najbolj bojijo prav ustvarjalca v poziciji, kamor ga istočasno vse bolj potiskajo. Torej umetnika kot »fizikalca«, ki »razkopava« njihovo dojemanje smiselnosti. Nelagodno jim je prav pri definiciji, ki jo je nekoč že zapisal Bertolt Brecht: »Umetnost ni ogledalo za odsevanje resničnosti, ampak kladivo, s katero se resničnost oblikuje.«
