V begunski krizi, ki zadnje mesece teži Evropsko unijo in katere balkanska pot vodi tudi čez slovensko ozemlje, so mnogi Slovenci prostovoljno priskočili na pomoč pri obvladovanju pereče situacije. Zato je padla odločitev, ki je pri naših prijateljih in znancih povzročila vse, od presenečenosti do zaskrbljenosti in zgroženosti: podale se bomo na delo v nočno izmeno prostovoljcev.
Tako smo se na prvi marčevski petek zvečer pridružile ekipi prostovoljcev Rdečega križa v sprejemnem centru Dobova. Pred »dnevom D« so nam na informativnem sestanku na sedežu ljubljanskega območnega združenja Rdečega križa podali splošne informacije o delu prostovoljcev. Delovni dan prostovoljcev Rdečega križa je razdeljen v dve izmeni, prva traja od osme do dvajsete ure, druga od dvajsete do osme ure naslednjega dne. Vsakemu prostovoljcu pripada topla malica, obvezno opremo pa sestavljajo zaščitna maska za obraz in rokavice. Vsak posameznik mora na vidnem mestu nositi vizitko z identifikacijsko številko in brezrokavnik, ki prostovoljca loči od policistov, vojakov in beguncev.
Hierarhija v centru
Ob osmih zvečer nas je v Dobovi pričakal Aljaž, dnevni koordinator. Da vse poteka tako, kot mora, v sprejemnih centrih velja določena hierarhija. Vrh predstavlja dežurni vodja policije, podrejen mu je vodja civilne zaščite, temu pa koordinator posamezne humanitarne organizacije, v našem primeru je bil to koordinator Rdečega križa. Koordinatorji so osebe, na katere se lahko obrneš, ko imaš kakršen koli problem ali vprašanje, saj skrbijo za to, da so vsi prostovoljci na določenih položajih in da delo poteka brez težav. Prvi vtis nad sprejemnim centrom je bil precej tesnoben. Takoj na vhodu nas je pričakala spuščena zapornica, ob izstopu iz avtomobila se je pred nami razprostrl pogled na bele šotore in zaščitne ograje. Okoli nas so postopali policisti in vojaki. Prostovoljci različnih organizacij so se med seboj pozdravljali in se družili med pripravljanjem centra na prihod beguncev. V njihovem obnašanju se je opazilo, da jim je ta ritual postal že navada in da so se po mnogih skupnih preživetih delavnikih navadili drug na drugega.
Po sledeh tisočerih nog
Ob prihodu do šotora Rdečega križa smo se seznanile z nočno koordinatorko Natalijo. Na krajšem spoznavnem sestanku nas je še enkrat spomnila na pomembnejša pravila, potem pa nas popeljala po samem centru, ki smo ga obhodili po isti poti, kot so jo tu prehodile množice prebežnikov. Pot nas je vodila skozi sprejemni šotor, kjer si begunci po prihodu v center lahko odpočijejo in po potrebi zaprosijo za zdravniško pomoč in kjer jih zaradi lažjega dela razporedijo glede na države, iz katerih prihajajo. Zatem v vrsti čakajo na obravnavo pri sprejemnem pultu, kjer na njihove potne liste ali identifikacijske dokumente označijo, da so šli prek sprejemnega centra Dobova. Pri tem sodelujejo tudi prevajalci, saj le redki pribežniki govorijo angleško. Potem so usmerjeni skozi šotor, kjer jim vzamejo prstne odtise, od tam naprej pa skozi prostor, kjer jim prostovoljci delijo hrano in obleke. Zadnji postanek na poti beguncev v Dobovi je v šotoru, kjer se lahko pred odhodom najprej odpočijejo in si naberejo novih moči. Šotori so zadnje čase v glavnem ogrevani, čeprav tukaj ne govorimo o prijetnih dvajsetih stopinjah – še vedno je precej sveže. Tla so iz golih lesenih desk, opremo sestavljajo le redke lesene mize in klopi, ljudje pa imajo na voljo odeje, ki se zaradi higienskih predpisov po vsakem odhodu skupine beguncev zavržejo in zamenjajo.
Bilo je že mnogo huje
Okoli desete ure zvečer se je začelo zbirati vedno večje število policistov, kar je bil znak, da je edini vlak z begunci ta dan blizu Dobove. Koordinatorka je dobila obvestilo, da je na njem 411 ljudi. Ena izmed prostovoljk je povedala, da to niso več tako ekstremne razmere. V najbolj napornih dneh je en sam vlak pripeljal tudi po dva tisoč beguncev.
Prva naloga in prvi stik z begunci je bil na železniški postaji. Med čakanjem vlaka je bilo mirno, a v zraku je nad nami visel občutek napetosti, saj ne moreš vedeti, kaj lahko pričakuješ. Naposled so se v daljavi prikazale luči, potem so skrbi izginile, saj je delo steklo brez težav: beguncem, plezajočim iz vlaka, smo prostovoljci priskočili na pomoč, jim pomagali nositi prtljago in majhne otroke, da bi jim olajšali kratko pot do avtobusa, ki jih je na njihovem poldnevnem postanku v Sloveniji odpeljal do sprejemnega centra. Nasmehi in izrazi hvaležnosti na njihovih obrazih so dali pravi občutek zadovoljstva.
Vse premoženje v plastičnih vrečkah
V centru se je sprejemni šotor medtem počasi, a vztrajno polnil z begunci, ki so jih vozili avtobusi z železniške postaje. V šotoru je odmevala množica nam popolnoma tujih jezikov. Naša glavna naloga to noč je bilo razdeljevanje hrane, »lunch paketov« beguncem, ki so jih dobili, ko so končali postopek pri policistih. Posamezni paket vsebuje dva kosa kruha, jabolko, dve marmeladi, kos topljenega sira, ustekleničeno vodo in pol litra mleka.
Do nas so pribežniki prihajali postopoma, včasih en sam, drugič šestčlanska družina. Nikoli ni bilo prevelikega navala. Večina je vse svoje premoženje nosila v nahrbtnikih, nekateri celo samo v plastičnih vrečkah. Ob ponujeni hrani so se predvsem starši in njihovi otroci ter starejši nasmehnili in se zahvaljevali v najrazličnejših jezikih. Najbolj se v spomin vtisnejo otroci, ki so bili razposajeni in polni energije kljub okoliščinam, v katerih so se znašli, čeprav velika večina verjetno ni popolnoma razumela dogajanja. Smejali so se, lovili in ko jim je kdo ponudil čokolado, so se jim na obrazu izklesala iskrena čustva sreče. To je dalo še večjo motivacijo za delo, saj jih je bilo lepo videti zdrave in živahne.
V istem prostoru ima svoj prostor tudi Slovenska filantropija, ki skrbi predvsem za oblačila. Na mizi imajo poseben plastificiran list, ki olajša komunikacijo med prostovoljci in begunci. Na njem so prikazana oblačila in velikost. Tako vsak posameznik pokaže na sličico in prostovoljci lahko v skladišču poiščejo primerno oblačilo.
Čas je hitro minil in po približno petih urah razdeljevanja hrane smo dobili obvestilo, da smo oskrbeli vse begunce tistega dne. Čas je bil za pot domov in dobro zaslužen spanec. Kot kaže, smo bile vsaj za nekaj časa med zadnjimi aktivnimi prostovoljci v sprejemnem centru Dobova, saj v medijih odmeva novica, da je balkanska begunska pot zaprta. A kljub trenutnemu zatišju so prostovoljci vedno v pripravljenosti priskočiti na pomoč v izrednih razmerah.
