Beguncem je že tako in tako zelo težko. Državljanska vojna v Siriji je največja humanitarna kriza našega časa. Polovica predvojnega prebivalstva – več kot enajst milijonov ljudi – je bilo ubitega ali prisiljenega zapustiti domove. Družine se borijo za preživetje in si poskušajo ustvariti nove domove v sosednjih državah. Nekateri pa se odločijo zbežati v Evropo. Zaradi njihovega prihoda se je odvilo več protestov, tako v podporo kot proti njihovemu prihodu. Nekateri jih sprejemajo odprtih rok, drugi podpisujejo peticije, da jih ne želijo v svoji bližini.

Mislim, da bi bil njihov prihod priložnost za širjenje obzorij in spoznavanje novih kultur. Prav tako bi se begunci lahko naučili naše kulture tudi s tem, da bi hodili v naše šole. Lahko bi se naučili jezikov, ki se jih v svojih državah niso morali. Ko smo se v šoli pogovarjali o beguncih, je bilo veliko različnih mnenj. Nekatera so bili negativna, a prevladovala so pozitivna. Razmišljali smo tudi, kako bi večje število ljudi v Sloveniji vplivalo na razvoj države. Nekateri menijo, da bi razvoju zelo pomagali, drugi menijo, da je ljudi v državi dovolj in da dodatnih ne potrebujemo. Mislim pa, da smo mladostniki na splošno bolj strpni kot starejši, ker imamo bolj svež pogled na svet.

Ko pogledamo medije in vidimo vse strašne stvari, ki se dogajajo v državah, kot sta Sirija in Afganistan, nas vse malo stisne pri srcu. Zato bi vsak od nas moral narediti kaj, kar bi beguncem pomagalo. Organiziranih je veliko akcij, kjer lahko pomagamo z denarno pomočjo, prinesemo hrano, pijačo, oblačila. Pohvale vredni so tisti, ki si prizadevajo, da bi imeli begunci v Sloveniji čim boljše razmere, kakršne so imeli, preden so morali zapustiti svoje države zaradi vojn. Pohvale vredni so tudi prostovoljci, ki pomagajo v domovih, kjer so begunci nastanjeni. Če bi vsi ljudje stopili skupaj, bi lahko rešili begunsko krizo za vselej.