Eksplozivne posledice odstopa Iaina Duncana Smitha, ki so razprtije o odhodu Britanije iz EU v vrhu konservativne stranke povišale v odkrito politično vojno, prikazujejo politiko v najslabši možni luči. Osebni in ideološki interesi, ki so zavladali politiki, in goli oportunizem, ki je zavladal politiki, utegnejo odločilno vplivati na veliko zgodovinsko odločitev Britancev o tem, ali naj ostanejo v EU ali naj jo zapustijo. Nekdanji minister za delo in pokojnine Smith trdi, da je odstopil zato, ker je finančni minister George Osborne v novem proračunu šel predaleč pri krčenju sociale, ko je napovedal za 1,3 milijarde funtov krčenja pomoči invalidom.
Borisov navijač
Smithu do zdaj podrejena državna sekretarka za pokojnine Lady Altman, ki pravi, da je bilo z njim izjemno težko delati, poudarja, da gre v resnici za brexit. Smith naj bi želel z odstopom in dve strani dolgim strupenim odstopnim pismom čim bolj škodovati vodstvu stranke, ki se zavzema, da Britanija ostane v EU, da bi pomagal taboru zagovornikov odhoda. Premier David Cameron, ki naj bi bil razjarjen zaradi tega oportunističnega odstopa, naj bi se razkričal na nekdanjega ministra, mu dejal, da je slepar, ki je na seji vlade podprl podprl proračun, vključno s kleščenjem pomoči invalidom, in mu celo rekel: »Ti govno!« Ni presenetljivo, da je Cameron razjarjen. Smith je zelo verjetno zadal usodni udarec ambicioznemu finančnemu ministru Osbornu, ki ga je premier izbral za svojega naslednika v Downing streetu 10 in naredil orjaško uslugo še bolj ambicioznemu londonskemu konservativnemu županu in poslancu Borisu Johnsonu. Ta je bil prvi, ki je enako eksplozivno Camerona zabodel v hrbet, ko je kljub njegovemu skoraj prosjačenju za podporo taboru zagovornikov članstva v EU sporočil, da je za brexit in celo postal neuradni vodja zagovornikov odhoda iz EU. Cameron ne bi prav dolgo politično preživel brexita, Johnson pa bi v bitki za premierski stolček zanesljivo premagal Osborna in gotovo nagradil Smitha s še boljšim ministrskim položajem.
Priložnost zamujena ne vrne se nobena
Smith, ki se v vlogi vodje stranke (2001–2003) ni znašel, je z odstopom presenetil kritike zunaj politike, saj je bil eden ministrov z največjimi sekirami pri kleščenju sociale v okviru varčevalne politike. Eden glavnih ministrov, ki so jemali revnim, da bi bili bogati bogatejši. Od nekdaj je bil eden vodilnih evroskeptikov z naravnost sovražnimi stališči do EU, ki ni mogel izpustiti te priložnosti – plaz ostrih kritik kleščenja socialne pomoči za invalide, ki so se mu uprli celo številni konservativni poslanci, zaradi česar je Cameron sporočil, da bodo o tem delu proračuna na novo razmislili. Kljub osebnim interesom njegovo odstopno pismo Britancem veliko pove o vladavini povampirjenih konservativcev. Napisal je, da ne more več pasivno spremljati delov politike, ki so vse bolj opazno politični, ne pa v državnem ekonomskem interesu, in da je kleščenje pomoči invalidom v proračunu, ki je znižal davke bogatejšim, neobranljivo. Če bi pristal na kleščenje pomoči invalidom, je napisal, bi bil bil zanj en kompromis preveč. Namignil je tudi na nekaj, kar je sicer večini Britancev znano, ker so občutili na lastni koži: da je vladna šestletna varčevalna mantra o tem, da smo vsi v istem čolnu, pravzaprav laž.
