Besedna bitka med zagovorniki in nasprotniki britanskega članstva v EU se zaostruje iz dneva v dan, čeprav je do zgodovinskega referenduma, na katerem bodo Otočani o tem odločali, več kot tri mesece in pol (23. junij). Za dober argument za članstvo, ki se je te dni vrnil v obtok, je pred leti nehote poskrbel globalni medijski tajkun Rupert Murdoch. Ko ga je britanski novinar vprašal, zakaj je tako zagrizen nasprotnik EU, je odgovoril: »To je lahko vprašanje. Ko grem v Downing street 10 (urad britanskega premierja in vlade), naredijo to, kar hočem. Ko grem v Bruselj, se ne menijo zame.«
Štiri slabše alternative članstvu
Ta zabavna anekdota, ki je spomnila na čase, ko je vrsta britanskih premierjev Murdochu jedla iz roke, opozarja na nekaj zelo resnega v današnjem svetu: velikost je pomembna, Velika Britanija pa že dolgo ni več tako velika, kot Britance slepijo vodilni evroskeptiki, med katerimi je vse več ostarelih bogatih konservativnih političnih veličin, ki ne bodo zelo dolgo živeli s posledicami morebitnega britanskega odhoda iz EU.
Države hitreje klonejo pod pritiski, od tajkunskih do korporacijskih, EU pa je dovolj velika, da se lahko upre. In se upre. Tega v preteklosti ni ugotovil samo Murdoch, ampak tudi takšni korporacijski orjaki, kot je Microsoft. Trenutno moč EU čuti Google, ki se že veliko let dobesedno norčuje iz otoških dacarjev, ker v Britaniji domnevno posluje z veliko izgubo.
Britanska vlada (brez šestih ministrov, ki zagovarjajo odhod iz EU) je včeraj objavila analizo britanskih štirih opcij trgovinskega sodelovanja z EU v primeru odhoda: norveška, švicarska, sporazum o svobodni trgovini in sodelovanje po predpisih Svetovne trgovinske organizacije. Vlada za vse te opcije pravi, da so za britansko ekonomijo slabše, kot je nadaljevanje članstva.
Zunanji minister Philip Hammond je dejal, da je cilj te analize prisiliti tabor zagovornikov odhoda, naj izkašlja svojo vizijo Britanije zunaj EU, čemur naj bi se vztrajno izogibal, ker je nima. Po vladni analizi bi Britanija izgubila svoj vpliv, po izvoznikih bi udarile carine članic EU, pogajanja z EU pa bi se vlekla dve leti in več in povzročila britansko zaostajanje za konkurenco, vključno za EU. Zagovorniki brexita trdijo, da je cilj te analize zavajanje, pa tudi, da Britanija ne bi posnemala nobene druge države, ampak se bi pogajala na podlagi svojih pogojev.
Evroskeptiki radi trdijo, da bi lahko Britanija zunaj EU svobodno sklepala trgovinske sporazume s komer koli po svetu. Zagovorniki članstva v EU jim pravijo, naj pomislijo, zakaj tako zelo dolgo trajajo pogajanja o trgovinskem sporazumu med EU in ZDA. Eden od ameriških pogajalcev je nazorno povedal, zakaj se ta pogajanja tako vlečejo že vrsto let. Dejal je, da se ZDA niso vajene pogajati z enakopravnim partnerjem. Za dobro mero je dodal, kako Američani sklepajo kupčije s posamičnimi državami: »Ponavadi jim pošljemo besedilo z našimi pogoji in jim povemo, kje naj se podpišejo.«
(Ne)verniki
Problem dosedanjih razprav o brexitu je, da gre za bitko idej in čustev, ne pa dokazov in številk – ekonomske »cene« odhoda ali ostajanja v EU, ki jih oba tabora kar naprej spreminjata. Ne prvi ne drugi tabor ne nastopa z dokazljivimi dejstvi. Na primer: pred tridesetimi leti je večina britanskih obalnih mest kanalizacijske odpadke bruhala neposredno v morje in onesnaževala obalo. Predpisi EU so to prepovedali, trdijo zagovorniki članstva in pravijo, da bi se to zgodilo tudi, če Britanija ne bi postala članica EU. Takih primerov je nešteto. Nekateri razpravo o brexitu primerjajo z vero oziroma bogom: nekateri verjamejo, drugi pa ne verjamejo v – EU oziroma evropsko povezovanje.
