Za Loškimi mesninami, ki letos zaokrožajo 110-letnico delovanja, zadnjih deset let pa so pod vodstvom Mitje Vodnjova in v lastništvu 500 zadružnikov Loške zadruge na podjetniških temeljih osnovana družba, je bilo lansko leto polno izzivov. Podjetje, ki je bilo v letu 2014 nominirano za gazelo Gorenjske, je lani ustvarilo za 16,7 milijona evrov skupnih prihodkov, kar je nekaj več kot v letu 2014, vendar pa so tudi zaradi pritiskov velikih trgovcev na odkupno ceno mesa ustvarili manj dobička.
»Slovensko« meso iz Španije, Litve in Latvije
Medtem ko je pred dvema letoma direktor napovedoval, da bodo v večjem obsegu sodelovali z javnim sektorjem, je zdaj slika povsem drugačna. »Z javnimi razpisi se sploh ne ukvarjamo več. Dogaja se namreč, da zmagujejo vedno isti posredniki, pri čemer ponujajo petino nižjo ceno od nas. Meso uvažajo iz Španije, Latvije in Litve, jo v Sloveniji razkosajo in prodajajo kot meso slovenskega porekla,« opozarja Vodnjov.
O goljufanju pri navajanju porekla mesa se že dolgo govori zelo na glas, pravi Vodnjov, še posebej med zadružniki, a nihče se noče izpostaviti. Kmetijsko ministrstvo ni naredilo dovolj, da bi to preprečili. In to vse zaradi podpiranja »proizvedeno v Sloveniji«. To se dogaja pri vseh vrstah mesa, tako v trgovinah kot pri javnem naročanju. Po njegovem bi lahko ukrepali vsaj pri prodaji govedine, saj imamo v Sloveniji nad njo popoln nadzor in prav hitro bi lahko ugotovili, kateri mesarji dobavitelji goljufajo.
Slabo preverjanje, kazni ne zaležejo
»Če se javni zavod odloči, da bo izbral najcenejšo ponudbo, v kateri je navedeno, da je meso slovensko, ni treba nič drugega kot preveriti, ali to drži. Če bi javni zavodi kontrolirali poreklo in preverjali kriterije iz razpisov, sploh ne bi bilo težav. Tako pa je v večini primerov kriterij cena. Ker pa se za ponujeno ceno ne da dobaviti kakovostne slovenske govedine, uvozniki pač dobavijo cenejšo in bistveno slabšo uvoženo.« Na GIZ Mesne industrije Slovenije Vodnjovove trditve potrjujejo. Ana Ahčin, sekretarka združenja, poudarja, da sta korektno označevanje porekla mesa in zagotavljanje sledljivosti bistvena pri zagotavljanju varne hrane, zato bi morale inšpekcijske službe pri izbranih ponudnikih na javnih naročilih izvajati veterinarski nadzor z nenapovedanim nadzorom sledljivosti in presojo standardov. »Pri nadzoru nad sledljivostjo mesa je zgolj preverjanje obstoja listin premalo, pač pa sta potrebna tudi preverjanje dejanskih količin mesa in odločnejše ukrepanje proti kršiteljem. Neučinkovita kaznovalna politika ostaja velik problem. Po občasnem plačilu glob kršitelji nemoteno nadaljujejo nedovoljeno prakso, ker se jim to preprosto splača.«
Po podatkih GIZ Mesne industrije Slovenije sicer uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin opravlja nadzor, vendar »pogosto nadzira velike nosilce dejavnosti, pri katerih je sistem nadzora že v osnovi postavljen tako, da se večje nepravilnosti ne morejo dogajati. Ugotavljamo pa, da je v sistemu nadzora pogosto podcenjen vpliv manjših obratov, ki so slabše nadzorovani, zato je tudi možnost nedopustnega ravnanja večja. Po drugi strani pa tudi slabše nadzorovani obrati predstavljajo oskrbni kanal in uspešno kandidirajo na javnih razpisih,« opozarja Ahčinova.
