Napoved za novo zvočno-lirično pustolovščino z neuničljivim Bobbyjem Gillespiejem in njegovo druščino smo dobili že februarja, ko so Primal Scream objavili singel Where The Light Gets in istoimenski videospot. Artikulirani duet Gillespieja in ameriške pop zvezdnice Sky Ferreira naj bi sledil apologiji tovrstnih pevskih dovtipov skupine iz preteklosti. A roko na srce, skladbica Where The Light Gets ne zasenči kultnega dueta s Kate Moss v skladbi Some Velvet Morning z albuma Evil Heat (2002). Res pa je, da ta nova »nebeško kaotična« kolaboracija odpira vnovično možnost naskoka skupine Primal Scream na ameriški glasbeni trg.
Neodvisni od komercialnih uspehov
Kajti Gillespieju in druščini z vso svojo dosedanjo ultimativno diskografijo nikoli ni uspelo v širšem obsegu osvojiti ameriških glasbenih privržencev. Razlogov za to je zagotovo več, a najtehtnejši tiči v sami vsebinsko-zvokovni narativnosti skupine Primal Scream. V vseh teh letih so sloveli in zasloveli kot skupina, ki je na dokaj perfiden način preizkušala žanrske omejitve in meje svoje lastne ustvarjalne percepcije. Na albumu Screamadelica (1991) so nam postregli z nekakšno simbiozo rockovskih prvin in acida, a v vseh njegovih pojavnih oblikah.
Album XTRMTR se je na prelomu stoletja slišal kot zlitina elektronike in punka, ki sta ji botrovala Chemical Brothers in David Holmes. Z albumom Beautiful Future (2008) pa so oživili bazičen rock in poskušali vrniti slavo klasičnemu britanskemu kitarskemu popu ter za potrebe tega v svoje omrežje zvabili Josha Homma (Queens Of The Stone Age) in Björna Yttlinga (Peter Björn and John). Ob tem je vsekakor treba poudariti, da Primal Scream niso nikoli bili trendovski bend ali skupina, ki bi bila odvisna od komercialnih uspehov. Tudi danes ne.
Najintimnejša plošča doslej
Album Chaosmosis se začne s skladbo Trippin' On Your Love, ki v marsičemu reflektira današnji duh in podobo skupine Primal Scream. Kajti, kljub dokaj slišnemu aranžerskemu in producentskemu kalibriranju mehkobnih pop vibracij je to zagotovo najintimnejša plošča v njihovi glasbeni karieri. Bobby Gillespie se zagotovo zaveda, da je edini možen način za ohranitev svoje najzvestejše publike – štiridesetletnic in štiridesetletnikov – torej tistih, ki skupino spremljamo že od samih začetkov, ta, da se nam iskreno izpove. In izpovedi na novem albumu ne manjka ali kot pravi naslov skladbe: 100% or Nothing (100 odstotkov ali nič).
Ko slišite z akustiko prepojeno balado Private Wars ali sproščujočo skladbo Autumn In Paradise, se vam, poleg dokaj introvertiranega besedila, pred očmi zavrtijo sekvence slehernega, a tako običajnega in prepoznavnega življenja. V kolikšni meri se lahko s tem identificirate, je enako vprašanju, kateri generaciji pravzaprav pripadate. Bobby Gillespie, nekdanji bobnar kultnih The Jesus And Mary Chain, glasbenik, ki je že leta 1999 s skladbo Swastika Eyes ne le kazal s prstom, temveč s pestjo zažugal britanski vladi in neoliberalizmu vseh oblik, ki nas je s kitarami ali brez pozibaval na plesiščih in mimo njih, se z novim albumom poskuša umiriti. Mar res verjamete, da je zanj nebo (f...... sky) omejitev? Preverite.
