Izvajalci in podizvajalci kažejo s prstom drug na drugega. Tudi Milojka Kolar Celarc zanika, da bi lahko bili na ministrstvu za zdravje kakor koli odgovorni za tragični dogodek. Pa čeprav bi morali kot investitor preveriti, ali so res dobili, kar so naročili. Pri bolnišnicah, kjer lahko tudi napake pri gradnji in opremljanju ogrozijo življenja, je to še posebno pomembno.
Urgentne centre so gradili, da bi rešili več življenj. Stari način dela, pri katerem so morali nujni bolniki v bolnišnici od vrat do vrat, je bil nevaren. Prav tako podvajanje točk nujne pomoči. Bojan Kajtna je umrl pred vrati celjske urgence, potem ko so ga poslali po napotnico v bližnji zdravstveni dom. Če bi mu pomagali takoj, bi imel ob srčnem zastoju velike možnosti za preživetje, je ugotovilo sodišče. S pomočjo na enem mestu se je bistveno težje izogibati odgovornosti za bolnike, ki vstopijo na urgenco.
Ministrstvu se je zatikalo pri izvedbi, najprej zaradi niza pritožb neizbranih ponudnikov. Ti so stalnica ob vseh večjih projektih, a lahko, tudi če jim na državni revizijski komisiji ne ugodijo, premaknejo začetek del. Pri gradnji urgentnih centrov je bila to še večja težava kot pri drugih investicijah v zdravstvu. Sloneli so na evropskih sredstvih, ki pa so bila odvisna od tega, ali bodo dela opravljena pravočasno. Ker je ministrstvu gorelo za petami, so sprejemali tudi kompromise. V primeru mariborske urgence so ob eni sami ponudbi na ponovljenem razpisu in sumih kartelnega dogovarjanja na primer privolili v ceno, ki je daleč presegala prvotne ocene o vrednosti del. Sredi lanskega leta je agencija za varstvo konkurence potrdila kartelno dogovarjanje GH Holdinga, Tamesa in Begrada v tem primeru.
Pri novogoriškem urgentnem centru se je še bolj mudilo. V času, ko so v brežiškem bolnike že zdravili v novih prostorih, severnoprimorskega še niso niti začeli graditi. Po revizijah in bizarnih zapletih pri premeščanju denarja s finančnega ministrstva na ministrstvo za zdravje so temeljni kamen postavili šele februarja lani, gradnjo pa so morali končati še pred koncem leta.
Zidovi za evropski denar niso bili dovolj. Urgence, ki so po Sloveniji rasle bistveno hitreje od dotedanjih gradenj bolnišnic, so morale tudi čim prej začeti delovati. Bolnike so v njih začeli sprejemati, še preden so urgentni centri dobili dovolj dodatnih zdravnikov in medicinskih sester za nov način delovanja. Združevanje moči z bližnjimi zdravstvenimi domovi, ki za nujno pomoč danes dobijo precej denarja in se ji zato stežka odrečejo, je počasnejše od napovedi. Kljub temu se bolniki preusmerjajo ravno na nove urgence, od katerih upravičeno pričakujejo hitro oskrbo z najsodobnejšimi aparaturami. Opremo, s katero bodo lahko ponesrečencem in drugim nujnim pacientom bolje pomagali, so v bolnišnicah dobili. Na novogoriški urgenci je šlo narobe pri osnovah, zatajile pa so tudi vse ravni nadzora. Dovajanje smejalnega plina namesto kisika zato ne sme biti le odgovornost tistega posameznika, ki je modro povezal z belim.
Gradnjo urgentnih centrov je vodila skrb, da ne bi bili ob evropska sredstva. Ministrstvo za zdravje je v zadnjih dneh posebej skrbelo tudi za dobro ime izvajalcev teh gradenj. Neupravičeno povezovanje s smrtjo v sobi za oživljanje bi lahko gradbincem in dobaviteljem opreme povzročilo moralno in gospodarsko škodo, so opozorili novinarje. Čas bi bil, da bi ob podvigih, ki jih diktirajo težko dosegljivi roki, koga zaskrbelo tudi za bolnike.
