Več kot deset let nerešene sodne zadeve kot trdovratni madeži

Odlogi v neskončnost

Od leta 2011 do 2015 se je povprečni čas reševanja pomembnejših zadev na slovenskih sodiščih skrajšal z 8,7 na 7,1 meseca, vse zadeve pa so v povprečju rešene v 2,7 meseca (prej 4,6). Ob koncu leta 2015 so imela slovenska sodišča na čakanju kar polovico manj svežih zadev kot leta 2011, število starejših od deset let pa je kljub temu v zadnjih letih naraslo s 4269 na 4854.

Generalni sekretar vrhovnega sodišča Janko Marinko pojasnjuje, da je med temi primeri nekaj več kot polovica izvršb, ki že dlje časa izstopajo po dolgotrajnosti njihovega reševanja: »Najznačilnejši primer je vprašanje odlogov. Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da se izvršba za nekaj časa prekine. Upnik se zaveda, da dolžnik nima sredstev, pričakuje pa, da jih bo čez čas imel. Zato se dogovorita za odlog, lahko tudi za pet ali deset let. Ves ta čas se zadeva na sodišču šteje za nerešeno, sodišče pa samo čaka, kdaj bosta sporočila, da naj zadeva steče naprej,« razlaga Marinko in postreže s primerom iz leta 2001, pri katerem sta se stranki še leta 2014 dogovorili za dodaten štiriletni odlog. Tako bo zadeva uradno na sodišču najmanj 17 let, z njo pa se ne dogaja praktično nič, saj to ni v interesu upnika. V sodstvu upajo, da bo to stanje nekoliko izboljšala nova zakonodaja, saj se od letos naprej ne bo več mogoče dogovoriti za odlog, daljši od dveh let. »Če se po dveh letih nič ne zgodi, se šteje za končano,« pojasnjuje Marinko.

Po enem dnevu že star 40 let

Med trdovratnejšimi nerešenimi primeri, ki so starejši od deset let, so tudi zapuščinske in kazenske zadeve. Zapuščinske predvsem tedaj, ko se po umrlem najde novo premoženje (denimo v denacionalizacijskih postopkih) in je treba na novo iskati dediče, svojce dedičev, razseljene in podobno. Statistično gledano pa se v takšnem primeru ne odpre novega spisa, temveč se na novo odpre stari spis in zadeva je že prvi dan ponovnega reševanja uradno lahko stara 40 let. Kot denimo v primeru, ko se je obudil zapuščinski spis iz leta 1976.

Tudi pri deset ali več let starih kazenskih zadevah gre lahko za težave z vročanjem, iskanjem obdolženca ali njegovo nedosegljivostjo za slovensko roko pravice. Predvsem v primeru tujih državljanov. Vse dolgotrajne kazenske zadeve pa niso le posledica »tehničnih« problemov, temveč tudi vsebinskih. Vsake toliko časa, predvsem pri odmevnejših primerih, zbodejo razveljavitve sodb in ponovna sojenja, ki se lahko zaradi večkratnih razveljavitev močno zavlečejo.

Na pravosodnem ministrstvu po naših podatkih razmišljajo, da bi z nekaterimi zakonskimi spremembami omejili selitve spisov med posameznimi stopnjami, ta ideja pa niti ni nova. Leta 2007 je tedanji vrhovni, danes pa ustavni sodnik Jan Zobec vodil skupino, ki se je lotila tega vprašanja, vendar so na koncu ocenili, da drastične spremembe niso potrebne. »Gre za področje, ki je javnosti zelo všečno: da bi druga stopnja dokončno presodila in ne vračala zadev v ponovno sojenje. Toda to ima lahko tudi nepričakovane posledice, kar se kaže v nekaterih vzhodnoevropskih državah. Prva stopnja tako ni več zavezana nekemu poglobljenemu reševanju in odgovornost se prelaga na višje sodišče.

Tudi stranke nato sojenje na prvi stopnji jemljejo le kot uvod. Že danes včasih slišimo, da nekateri odvetniki določene argumente hranijo za kasnejše postopke,« je do morebitnih novosti, ki bi na višjem sodišču s pravnomočnostjo končale sleherno pritožbo, skeptičen Marinko.