»Slovenija? Aha. Kje ste pa bili?«
Iz Evropske unije sem se vozil v Makedonijo. Na to vprašanje sem bil pripravljen odgovarjati Makedoncem, ne Grkom. Tam bi z veseljem odgovarjal tudi na vprašanje, kaj nosim s seboj.
Zahteva »odprite prtljažnik« me vedno navda z nostalgijo. Kar sami od sebe se obudijo spomini na sprehode iz Nove Gorice v Staro Gorico, ko je med Italijo in Jugoslavijo stala trdna žična mreža. Na poti nazaj so mi obračali žepe in brskali po torbah. Le kaj nosi? Pripovedovali so šalo o človeku, ki je vsako jutro šel v Italijo in na kolesu peljal vrečo peska. Isto vrečo je zvečer pripeljal nazaj. Šele čez leta je upokojenemu cariniku priznal, da v tistih vrečah res ni bilo nič drugega kot pesek. Iz Italije je uvažal nova kolesa, ki so na tej strani veljala kot luksuz.
»Samo osebne stvari,« sem vedno rekel tako kot danes.
To je bilo samo na pol res. Tihotapil sem samega sebe. Nazaj sem nosil Woodstock in Easy Riderja ali podobne filme, ki so jih vrteli v kinu Vittoria na Travniku. Ko sem to pripovedoval pokojnemu filmskemu kritiku časopisa Il Piccolo Sandru Scandolariju, se je tresel od smeha.
»Jaz in Darko Bratina pa sva sedla na kolesi in šla čez mejo v Solkan gledat Brigitte Bardot, ki je bila v Italiji prepovedana zaradi cerkve. Tam sem videl tudi Bitko za Alžir, ki je bil v Franciji pet let v bunkerju, pri nas pa ga niso predvajali.«
Ljudje, ki upravljajo meje, so bili od nekdaj obsedeni s pretokom blaga. Kapital je vedno našel neke svoje poti. Veliko zanimivejši je bil pretok idej čez meje.
Ko prehajam mejo, imam še danes občutek, da zamenjujem planete. Pogosto se zgodi, da se zdi nebo na drugi strani meje drugačne barve, da se bosta zamenjali flora in favna in da bo prebivalstvo nekaj popolnoma novega. Pločniki se spremenijo, barva polken na oknih in čevlji na nogah. Razlika vedno jasno pove, od kod prihajaš in kam vstopaš.
Pod okencem grškega policista pa sem bil v zadregi.
Ni vprašal, kaj nosim, ampak kje sem bil.
»Tukaj čez, v Idomeniju.«
Prikimal je.
»Ste šli v begunsko taborišče?«
Prikimal sem.
»Zakaj jih ne spustite noter?« je vprašal in vrnil potni list.
Tudi sam je vedel, da je to eno tistih vprašanj, na katero ni odgovora. Ni pričakoval, da bom kaj rekel. V tem pogovoru je bil on pozitivni junak.
»Jaz slečem uniformo in grem pomagat, veste,« je dodal, kot bi se šele zdaj spomnil nečesa pomembnega. »Že ko so prvič prišli, smo jim pomagali. Brez uniforme.«
Občutil sem zadrego. Tisoč kilometrov pod bodečo žico na Kolpi je težko razložiti, zakaj je Slovenija tako navdušeno zagovarjala postavitev žične ograje na makedonski meji in zakaj je v Makedonijo poslala policiste namesto civilne zaščite na grško stran meje. Ideja, ki je v Ljubljani zamegljena s politično retoriko, se v Gevgeliji izkaže za zoprno spoznanje. Ne da politike svoje države ne moreš braniti pred grškim policistom. Ni je mogoče razložiti.
Za običajnim človeškim jezikom ni mogoče razložiti preprostega dejstva, da članico Evropske unije z bodečo žico in policijskimi enotami ločiš od celine in nanjo prevališ odgovornost za kaotično evropsko migracijsko politiko, ki je niso oblikovali na grških otokih ob turški obali. Razumno ni mogoče razložiti množice petnajst tisoč ljudi, ki ostanejo za žico, ker so v Bruslju spremenili pravila pretoka ljudi znotraj Unije. Težko si je predstavljati, da EU v Turčiji in Makedoniji najame tuje izvajalce, da na eni strani obkolijo njeno članico in zaprejo njene izhode, na drugi strani pa dobijo Turki v roke instrumente, ki nadzorujejo, koliko ljudi tja pride. Evropska politika do beguncev je bila pod policistovim okencem videti kot popoln kaos. Po nekaj tednih čakanja so begunci šli peš ob žici in poskušali peš prečkati evropsko mejo čez deročo reko.
Moja zadrega je bila velika. Ne pomaga reči, da, oprostite, saj jaz ne oblikujem politike moje države. Vendar je do Gevgelije prodrla vest, da je ideja zaprtja makedonske meje prišla iz Slovenije ali da jo je vsaj njen predsednik vlade razglašal za svoj osebni izum. Moj potni list pa je nekoliko nesrečen nosilec politike prostega pretoka kapitala in blaga, rasistične selekcije pretoka ljudi in popolnega pomanjkanja idej.
Zapeljal sem naprej do stare kasarne v Gevgeliji, kjer sem dvignil dovolilnico za vstop v prazno begunsko taborišče na makedonski strani meje. Najprej je skoraj nisem dobil, ker me uradnik ni našel na seznamu makedonskega notranjega ministrstva.
»Kako so lahko izgubili tako velikega človeka?« se je šalil in brskal po papirjih. Gledal je ime na mojem potnem listu in imena na seznamu in na koncu dal sodelavki napisati dovolilnico, četudi nisem bil nikjer zapisan.
»Danes sem dobre volje. Kako se zdaj živi v Sloveniji?«
Nekaj sto metrov od meje je veljala ista politika kot ob žici. Kdo sme kam, je odvisno od človeka, ki pregleduje papirje. Skupaj z uradnikom, ki mi je izročil dovolilnico, sem se spraševal, zakaj Makedonije ne sprejmejo v EU. Disciplinirano brani schengensko mejo.
