Podrobnosti dogovora še ne poznamo, te pa so vedno zelo pomembne. Vesela sem, da je sploh prišlo do dogovora, saj potrebujemo Turčijo in Turčija potrebuje Evropsko unijo, v nasprotnem primeru namreč ne moremo najti primernega načina za urejanje begunske krize. Seveda se mi o posameznih delih dogovora zastavljajo vprašanja. V načelnem dogovoru s Turčijo je možno prepoznati načrt Merklove in Samsona (nizozemskega poslanca delavske stranke, op. p.) o vračanju beguncev v Turčijo in njihovem preseljevanju v Evropsko unijo, vendar je precej razvodenel. Ni govora o velikem preseljevanju beguncev. Ena sirska družina bo morala doseči obale Grčije, preden bo lahko druga sirska družina na varen način preseljena v Evropsko unijo. To je zelo nenavaden način urejanja begunskega vprašanja. Povrhu tega vemo, da se evropske države ne strinjajo, kako potem te preseljene begunce sploh porazdeliti med sabo.
Drugo vprašanje, ki se mi zastavlja, je glede pospešitve vizumske liberalizacije za turške državljane, ki ji ne nasprotujem. Toda EU postavlja visoke standarde. Že prejšnja obljuba za odpravo viz Turčiji do oktobra, če bo uspela izpolniti vse kriterije, je bila zelo ambiciozna. Turčija mora za vizumsko liberalizacijo namreč opraviti številne reforme. Prvih, ki so jih začeli, pa se ne lotevajo v skladu z evropskimi standardi.
O denarju se je v takšnih dogovorih vedno najlažje strinjati. A dajmo najprej počakati, da vidimo, ali bo z že zagotovljenimi tremi milijardami uspelo izboljšati življenjske pogoje sirskih beguncev v Turčiji. Na vsa ta vprašanja bo treba odgovoriti pred naslednjim evropskim vrhom.
Od lanske jeseni se je cena dogovora s Turčijo v zdaj oblikovanem načelnem dogovoru tako rekoč podvojila. Kako se je EU znašla v tej situaciji, ko je Turčiji pripravljena dati vse, kar želi?Na tej točki smo, ker smo popolnoma razdeljeni. Evropska unija je lahko močna le, če za pogajalsko mizo govori z enim in ne osemindvajsetimi glasovi. Poglejte si samo največjo evropsko politično skupino, Evropsko ljudsko stranko, kjer sta za mizo Merklova in Orban, vmes pa so še ostali voditelji s svojimi stališči. In to je zgolj ena politična skupina. Ker smo torej tako razdeljeni, postajamo tudi ranljivi, saj imamo slabša pogajalska izhodišča. Težava je prav tako, da smo začeli povsem enodimenzionalno gledati na naše odnose s Turčijo. To je velika država, članica Nata. Potrebujemo jo tako pri naši zunanji politiki kot pri energetskih vprašanjih. A prav tako Turčija potrebuje nas. EU je njena največja trgovinska partnerica. Če pogledamo iz geopolitičnega zornega kota, razen nas nimajo prijateljev. V zadnjih petih letih so sprejeli 3,1 milijona beguncev. Počasi tudi sami dosegajo meje zmožnega in to vprašanje v Turčiji postaja vse pomembnejše. Evropska unija dialog z Ankaro vodi le na osnovi številk, koliko beguncev je danes prispelo v Evropsko unijo. Države sprejemajo nacionalne rešitve, čeprav vemo, da z njimi ne bo mogoče rešiti begunskega vprašanja.
Vsi se sprašujejo, ali je Turčija dejansko pravi partner za EU pri zajezitvi migracij in se bo držala obljub. Kakšne so vaše izkušnje?Ne govorimo o prijateljih, sovražnikih ali zaupanju. Sklenemo dogovor in vanj zapišemo določila izvajanja. Med Turčijo in EU ne vlada veliko zaupanja. Vendar to ni novost, to nezaupanje se je vzpostavilo v zadnjih desetih letih. Tudi v tistem obdobju, ko so se turške notranjepolitične razmere odvijale v pravi smeri, je v Evropski uniji do Turčije vladalo agresivno obnašanje. Turčija je zagotovo ključna akterka za rešitev begunskega vprašanja. Lahko je resnična partnerica EU iz več razlogov. Je gostiteljica največje begunske populacije na svetu. Ker skoraj vsak begunec, ki stopi na evropsko ozemlje, prej prečka turško, to jasno nakazuje potrebo, da moramo rešitev najti skupaj s Turčijo. Nimamo veliko drugih možnosti. Tudi če bi se glede prihoda beguncev pogajali z vsemi drugimi državami na svetu, to ne bi imelo veliko smisla, saj begunci k nam prihajajo čez turško ozemlje. Vprašanje pa je, ali niso naša pričakovanja previsoka. Ali res pričakujemo, da bo Turčija lahko zavarovala vse svoje meje in 3000 kilometrov obalnega pasu?
Po jesenskem dogovoru je Turčija odprla svoj trg delovne sile za sirske begunce, prav tako so ustavili sekundarne migracije sirskih beguncev, ki so iz Libanona in Jordanije prihajali v Turčijo in nato pot nadaljevali v EU. Začeli so se spopadati s tihotapskimi tolpami, a je tukaj še možno storiti precej več. In kaj je v vsem tem času počela Evropska unija? Štiri mesece smo se prepirali, ali bomo Turčiji dejansko dali tri milijarde evrov, in šele prejšnji teden smo se uspeli dogovoriti o prvem projektu za sirske begunce. V vsem tem času od Turčije nismo prevzeli niti enega begunca. Isto vprašanje glede resničnega partnerja na drugi strani si morajo zato zastavljati tudi Turki. To točko moramo zdaj preseči.
Kako je lahko Evropska unija verodostojna partnerica Turčije?Če želimo deliti bremena s Turčijo, moramo zagotoviti zakonite načine preseljevanja beguncev. Ta dogovor ne sme biti takšen, kot je zasnovan zdaj, da v zameno za vrnjeno družino sirskih beguncev, ki je v EU pripotovala nezakonito, na zakonit način sprejmemo drugo sirsko družino. Saj vendar ne govorimo o trgovanju z živino. Govorimo o ljudeh, beguncih, ki potrebujejo mednarodno zaščito in potrebujejo nujno humanitarno pomoč, ker v Turčiji ne morejo dobiti primerne zdravstvene oskrbe. Govorimo o otrocih brez staršev, torej o najbolj ranljivih skupinah. Takoj bi morali najti način, da začnemo z letali zakonito preseljevati begunce iz Turčije.
Kanclerka Merklova je poskušala z oblikovanjem »koalicije voljnih držav« doseči takšno zakonito priseljevanje v EU, a ji ni uspelo. Sprva je bil govor o preselitvi od 400.000 do 500.000 beguncev na leto, pozneje pa so te številke krepko upadle. Je Evropska unija sploh pripravljena omogočiti takšno zakonito preseljevanje beguncev?Vprašati se moramo, zakaj imamo sploh takšno protibegunsko razpoloženje. Zato, ker so begunci pomešani z migranti. Ljudje so pripravljeni pomagati beguncem, ki bežijo pred vojno, ne želijo pa sprejeti ljudi, ki prihajajo iz ekonomskih razlogov. Z zakonitim preseljevanjem beguncev bi to zadevo rešili. Nihče iz evropskega političnega prostora – naj bo z levega ali desnega konca – ne želi videti, da ljudje umirajo med prečkanjem morja. Res je postala koalicija voljnih držav zelo majhna, a če želimo zmanjšati število migrantov po nezakonitih poteh, moramo omogočiti zakonite načine preseljevanja beguncev. Tako bi prihranili denar, saj nam ne bo treba nazaj pošiljati ljudi, ki niso upravičeni do mednarodne zaščite. Izbor beguncev, ki smo jih pripravljeni sprejeti, bi lahko opravili organizirano sami, medtem ko ta izbor zdaj izvajajo tihotapci. Mej ne bomo uspeli dokončno zapreti. Ljudje bodo vedno našli pot v Evropo.
Problem dogovora, da bi se begunce vračalo v Turčijo, sta tudi tamkajšnje stanje človekovih pravic in dvom, da bi jih lahko primerno oskrbeli.Turčija gosti veliko beguncev že zadnjih pet let. Toda človekoljubne organizacije vse do pred petimi meseci niso glasno opozarjale na stanje pravic beguncev v tej državi. Amnesty International je nanje začel opozarjati decembra lani po uvodnem dogovoru med EU in Turčijo. Turčija zdaj poskuša zmanjšati število beguncev in jih verjetno – tako trdi Amnesty – tudi nezakonito zadržuje in sili podpisati dokumente za prostovoljno vrnitev v Irak ali Sirijo. A zakaj Turčija tega ni počela pretekla štiri leta in pol ter zakaj je to začela početi zdaj? Obstajati torej mora povezava z evropskimi zahtevami. Zagotovo jih nismo prosili, naj begunci podpisujejo dokumente za vrnitev, toda hkrati na Turčijo pritiskamo, naj zmanjša število prihajajočih beguncev.
Turčija trenutno ni varna država, kamor bi lahko vračali begunce. Sirci denimo ne morejo zaprositi za azil, prav tako ne Iračani in Afganistanci, katerih število narašča. Na jugu države prihaja do destabilizacije. Prvi kurdski begunci so minuli teden prispeli na egejske otoke. To bi moral biti signal za Evropsko unijo, da se moramo o tamkajšnjih razmerah pogovarjati. V nasprotnem primeru bo to namreč naš naslednji problem.
