Popaj jo priporoča

Tako je namesto dejstva, da je v stotih gramih špinače 3,5 miligrama železa, zapisal, da ga je kar 35 miligramov, kar je toliko, kot ga vsebuje rdeče meso. Ta napaka se je nato širila in veljala za resnično vse do leta 1937, ko je bilo ugotovljeno, da je v špinači približno toliko železa kot v drugih vrstah zelenjave. Iz te napake naj bi nastala tudi risanka o mornarju Popaju. No, v resnici je bilo to s Popajem malce drugače. Elzie Crisler Segar, avtor stripa o Popaju, je slavnega risanega mornarja ustvarjal ravno v času, ko je v ZDA potekala močna kampanja, s katero so poskušali prebivalce prepričati o koristnosti uživanja zelenjave in doseči boljše prehranjevalne navade otrok. Pred tem je namreč tam veljalo, da je to hrana za živali, zelenjavo je jedel le malokdo. Glede špinače obstaja podatek, da so jo še leta 1915 v ZDA jedli tako redki, da o tem sploh ni statistike, že leta 1928 pa so jo gojili na skoraj 200 kvadratnih kilometrih njiv. Segar se je že takrat zavedal moči medijev in je svojemu mornarskemu junaku, ki je takrat postajal neverjetno priljubljen, »predpisal« špinačo. Še več, oče Popaja je špinačo leta 1931 celo priporočil v posebnem pismu Popaja mladim bralcem. V njem je med drugim zapisal: »Razlog, zakaj sem tako močan, je špinača, ki sem jo jedel, ko sem bil še otrok.« V stripu o Popaju je bila špinača prvič narisana leta 1932. Takrat je v nekem prizoru celo sam Popaj povedal: »Polna je vitamina A in to je tisto, kar ljudi dela močne in zdrave.« Popaj je torej govoril o vitaminu A, železa pa še omenil ni. Železo in vitamin A gor ali dol, v kuhinji je špinača vsestransko uporabna, sveža ali kuhana. Sveže nabrana ima čvrste, krhke in izrazito zelene liste, ki jih porabimo čim prej, le tako bomo izrabili vse njene hranilne snovi, hkrati pa preprečili tvorbo škodljivih učinkovin. Špinača je bogata z antioksidanti in poleg drugih vsebuje več vitamina C kot pomaranča, folno kislino, kalij, kalcij, magnezij, železo, jod in ostale zdravju koristne snovi. Pri tem pa moramo biti pozorni na nekaj dejstev. Uporabimo samo listne ploskve, ne pa tudi stebel, v listnih pecljih je namreč v primerjavi z listno ploskvijo bistveno več nitratov. Če špinačo pred zamrzovanjem blanširamo, se v vodo izloči od 40 do 70 odstotkov vseh nitratov. Kuhane špinače in špinačnih jedi nikoli ne pogrevamo. Tudi če špinačno jed hranimo v hladilniku, se iz nitratov s pomočjo bakterij tvorijo nitriti. Njihovo škodljivost potrjujejo tragični primeri smrtnih zastrupitev dojenčkov, ki so jim dajali špinačo, zato otrokom, mlajšim od štirih mesecev, in slabotnim otrokom do treh let ne smemo dajati špinače. Poleg tega špinačo vedno pripravljamo z mlekom ali mlečnimi izdelki, da se škodljiva oksalna kislina, ki povzroča ledvične kamne s kalcijem iz mleka veže v kalcijev oksalat, ki se iz organizma izloči. Ker se nitrati iz špinače med blanširanjem izločijo v vodo, je ta tehnika izjemno pomembna tudi v primeru, da želimo svežo špinačo spraviti v zamrzovalnik. Najprimernejša načina priprave špinače sta kuhanje v pari in dušenje, iz nje pa lahko pripravimo različne narastke, gratinirane palačinke, »torto« iz palačink, dušene špinače s česnom in mladega belega sira (glej fotografijo), zavitke s skuto, testenine, solate s praženimi jurčki, omlete, juhe, pireje, rižote in tako naprej. Imenitna je tradicionalna kombinacija s krompirjevim pirejem in jajcem na oko. Težko se boste uprli tudi jedi, ki bo nastala po tokratnem receptu.