Ljubiteljem okusa po pici ali toplem sendviču, pa tudi marsikomu drugemu, bodo šle prav gotovo v slast piade oziroma piadine, neke vrste italijanski topli sendviči. V osnovi gre za ploščat kruh iz bele pšenične moke, olivnega olja, soli in vode, še najbolj podoben malo debelejši pšenični tortilji. Že stoletja ja piada značilna za italijansko pokrajino Emilija - Romanja, ime pa je najverjetneje dobila po grško-bizantinski piti, saj je bila omenjena pokrajina v zgodnjem srednjem veku pod močnim vplivom grških osvajalcev, ki so s seboj prinesli tudi svoje recepte.
Včasih loj, danes olivno olje
Piado spisi prvič omenjajo že leta 1371: »Narejena iz pšenične moke, navlažene z vodo in začinjene s soljo. Nato jo zgnetejo z malo mleka in tudi nekoliko loja.« Danes namesto ovčjega ali govejega loja večinoma uporabljajo olivno olje, mleko (ki piadam sicer daje mehkobo) pa večinoma opuščajo. Na primer v Riminiju ali Raveni piade prodajajo sveže pripravljene, polnjene z raznimi siri, zelenjavo, pršutom in suhimi salamami, poznajo pa tudi sladke izvedenke, polnjene na primer z marmelado, lešnikovo ali čokoladno kremo. Zanimivo je tudi, da so v okolici Riminija piade tanjše in večjega premera, v Raveni pa vam postrežejo z debelejšimi.
Piada seveda nima nobene povezave s partizanskim junakom Mošo Pijadejem, so jih pa drugačne vrste junaki, ruski kozmonavti, na mednarodni vesoljski postaji Mir s slastjo zobali v okviru poskusa s sredozemsko dieto. S tem je bilo seveda uradno potrjeno, da so piade dobesedno nebeško dobre. Po tokratnem receptu si jih lahko pripravite deset, nato pa preizkušate različne nadeve. Glede na nekoliko omejen zimski nabor sveže zelenjave boste morda želeli poskusiti s sotiranim (skupaj s sesekljano šalotko ali česnom na hitro popečenim na oljčnem olju ali maslu) radičem ali porom, ki ga nadevamo po polovici piade, na vrh položimo kakšno rezino sušenega kraškega ali kuhanega pršuta ter kakšno rezino mocarele ali ostružke parmezana, nato pa piado prepognemo čez polovico. Če imamo pri roki genovski pesto, z njim namažemo polovico piade, drugo polovico pa nadevamo s pršutom in narezanimi češnjevimi paradižniki. Vse skupaj posujemo z naribanim parmezanom in prepognemo, nato pa nekoliko pogrejemo v ponvi. Obstaja pa tudi različica, skupaj z nadevom zvita kot palačinka. Tradicionalni nadevi vsebujejo pretežno kuhan ali pečen pršut, parmsko šunko ali mortadelo v kombinaciji z različnimi siri in rukolo ali kakršno koli listnato zelenjavo. Mesnine lahko seveda izvzamemo in piado pripravimo s tenko narezanimi popečenimi bučkami ali jajčevci, mladim sirom in denimo svežo špinačo…
Kako pripraviti piado
Potrebujemo 1 kg krušne moke, 20 g morske soli, 2 dl oljčnega olja, toplo vodo. Moko vsujemo v skledo in vanjo naredimo vdolbino, kamor vsujemo sol in vlijemo olje. Dobro premešamo in dodamo dovolj vode, da se testo drži skupaj – ampak ne preveč! Oblikujemo v kroglo in močno mesimo vsaj pet minut, da testo postane gladko in elastično. Kepo pokrijemo s kuhinjsko krpo in pustimo počivati pol ure. Nato testo razvaljamo v »salamo« in ga razdelimo na deset enakih delov, ki jih oblikujemo v kepe. Vsako kepo s prsti sploščimo v palačinko in jo na tanko (2–3 milimetre) razvaljamo, da postane lepo okrogla. Veliko ponev dobro segrejemo in vanjo položimo prvo piado. Če se pojavijo mehurji, jih potlačimo. Ko se na spodnji strani pojavijo rjave pege, piado obrnemo in enako zapečemo na drugi strani. Če jih spečemo preveč, jih lahko pokrite nekaj dni hranimo v hladilniku. Vsako posebej nadevamo s poljubnim nadevom in jo prepognemo na polovico ali zvijemo kot palačinko. Tik preden jo postrežemo, jo lahko še malo popečemo in narežemo na trikotnike – piadine. Postrežemo jih lahko kot samostojno jed ali morda s solato in dobrim vinom, odlično se obnesejo kot priloga, slastne pa so za zajtrk, malico, kosilo ali večerjo.
