Leta 2009 naj bi Dejan Savić in Stanko Radojević vrgla bombo v stavbo kranjske policije. Po odločitvah vseh naših sodišč z ustavnim vred sta bil jeseni lani pravno oprana kakršne koli krivde. Sprva sta bila oba spoznana za kriva, Savić je bil obsojen na dve leti zapora, odsedel je 21 mesecev. Že na začetku ponovljenega sojenja oktobra lani je tožilstvo obtožnico umaknilo.
Kranjska sodnica Andrijana Ahačič se ob izreku sodbe marca 2010 ni zmenila za argumente odvetnice in nekdanje tožilke Anke Kozamernik, ki je opozorila na nezakonito delo policije oziroma tožilstva in posledično sodišč v zvezi z odvzemom DNK pred leti še mladoletnemu Saviću. Policija in tožilstvo sta namreč vzorec DNK uporabljala kot dokaz, čeprav tega po pravnomočni odločitvi evropskega sodišča za človekove pravice ne bi smela. Tožilstvo je naposled po navodilih ustavnega sodišča le spoznalo, da sta obtožnica in poznejša nepravnomočna sodba sloneli na trhlih temeljih, in od pregona odstopilo. Savić je tako 21 mesecev po krivem sedel za zapahi. Zdaj od države terja ne prav nizko odškodnino.
Po krivem za rešetkami
Zoper Dejana Saviča je bil torej pravnomočno ustavljen postopek, v katerem pa je zaradi prejšnje obsodilne sodbe že prestal 21 mesecev zaporne kazni, še prej je bil v priporu in obenem je utrpel tudi gmotne posledice sodne kalvarije. Njegova odvetnica Anka Kozamernik je ves čas postopka opozarjala na uporabo nedovoljenih dokazov. Za to se niso zmenili ne policija, ne kranjsko tožilstvo, ne kranjsko okrožno sodišče. Njena utemeljitev pa je evropska sodna praksa in s tem povezane odločitve, da ni mogoče uporabljati dokazov (DNK), ki jih je policija pridobila pri mladoletni osebi. Prav to se je zgodilo, ker so Dejanu Saviću odvzeli DNK kot mladoletniku, dokaz pa uporabili na sojenju zaradi bombe. Po zahtevi za varstvo zakonitosti je prišlo do odločitve ustavnega sodišča, ki je terjalo celo spremembo zakonodaje. Vrhovno sodišče je posledično razveljavilo kranjsko sodbo ter odredilo novo sojenje z jasnim navodilom: postopek mora biti ustavljen. V Kranju so to sodbo prejeli avgusta 2014 in kar leto in pol je minilo do dejanske ustavitve postopka.
Terja izgubo zaslužka
Dejan Savić je bil torej obsojen po krivem, prav tako mu je bila odvzeta prostost, po krivici je bil zaprt skoraj dve leti. Več kot šest let je trajala bitka odvetnice Kozamernikove za to, da je slovenska sodna oblast sprejela tisto, kar bi morala že na začetku: evropsko sodno prakso. Saviću je bila po oceni Kozamernikove povzročena materialna in nematerialna škoda, ki zadeva tako kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot seveda odškodnino za čas v zaporu, izgubo službe in posledice v osebnem življenju. Samo za primer: prvih sedem mesecev je bil v zaporu v izolaciji, brez stikov. Če bi prejemal samo 600 evrov na mesec, bi v času, ko je mlelo kolesje pravice, zaslužil 44.000 evrov. Utrpel je tudi druge oblike škode, odškodninski zahtevek pa je bil poslan na državno pravobranilstvo v Kranju in znaša za vse, kar se je Kranjčanu zgodilo, skoraj 170.000 evrov.
Odgovor državnega pravobranilstva je bistveno nižji: priznalo je le kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega olajšanja in Saviću priznalo 540 evrov odškodnine in še stroške v znesku 112 evrov. Do drugih zahtevkov se država sploh ni opredelila in zdaj se seveda začne nova sodna pot mladega Kranjčana, ker bo odškodnino moral od države izterjati v sodnem postopku.
Ključna v vsej zgodbi je dokazana nestrokovnost tako policije kot tožilstva in sodstva. Zaradi nje je bil človek po krivem obsojen in zaprt, zdaj pa ga država sili še v nove sodne postopke, da bi od nje izterjal zadoščenje v obliki odškodnine. Stroški vseh ustanov, ki so obravnavale Dejana Savića, po grobi oceni daleč presegajo predlagano odškodnino. Odgovornosti za dosedanje napake oziroma nepoznavanje evropske sodne prakse ni nosil nihče.
