Pred tednom ali dvema smo razpredali o Medžimurju in njihovi novi kulinariki, ki je sicer vezana na lokalno, tradicionalno, a se po vzorih modernih kuhinj prilagaja sodobnemu človeku, ki ne malica več tako veliko in obilno. Medžimurska gibanica je manjša ali celo surova, da obdrži več zdravih snovi, porcije pretepene juhe so manjše, svinjska ribica (ali lungić, kot mu pravijo) ni več tako bogato polnjena, priloge raznih štrukljev imajo samo še nekaj dekagramov, v nobenem primeru pa ne pol kilograma.
Jakopićevi, vinarji, gradbeniki in gostinci
Podobno razmišljajo v Dvorcu Terbotz, ki kljub vsemu še vedno ponuja medžimursko tradicijo, v večjih ali manjših odmerkih. A v obnovljeni dvorec, streljaj od slovenske meje, se radovedni turist ne odpravi zgolj zaradi hrane. Pravzaprav so vsaj tako pomembni vino in vinogradi, ki dvorec obdajajo. Lastniki bogato preurejenega dvorca in vinogradov so člani družine Jakopić. Eden od bratov je bolj doma v kuhinji, bližje je gostinstvu, brat Branimir je vinar v kleti, ki trgu ponudi okoli 50.000 steklenic vina na leto. Pred tem so se ukvarjali tudi z gradbeništvom, njihovi glavni posli so bili v Slovenji, potem pa so se tudi zaradi razpada industrije in zaradi meje povsem usmerili v kmetijstvo in turizem.
Okoli velike, natančno prenovljene hiše z velikim kaminom je okoli 15 hektarjev zemlje z okoli 110.000 trtami. Pridelujejo pošipel, kar je podobno kot pri nas šipon, graševino, kar je po naše laški rizling, renski rizling, muškat, zeleni silvanec, od rdečih pa merlot in kabernet sovinjon in širaz. Branimir Jakopić je prepričan, da bodo na tem območju vse bolj uspevala tudi rdeča vina: »Včasih jih v tem delu niso priporočali, zdaj pa se kaže, da je bilo vse skupaj le politična zabloda.« Podobno kot korak stran čez mejo v Ormožu ali Ljutomeru. Je pa treba priznati, da smo pred leti, ko smo prvič popivali v dvorcu, ki ga veliko obiskujejo tudi najpomembnejši hrvaški politiki, pili veliko slabše vino. Vina Jakopićevih so tako napredovala, da se lahko brez težav merijo s slovenskimi sosedi. Veliko jih prodajo doma, nekaj v Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji, Nemčiji in Bosni. Morda v Dvorcu Terbotz ob vinih, kleti in izvrstni kuhinji manjka samo še hotel, ki ga bodo zgradili v kratkem. Drugo je vse na svojem mestu, pa naj gre za pretepeno juho z lovorjem in mini sirovimi štruklji s pošipelom ali polnjeno svinjsko ribico s testeninami, krompirjem in zelenjavo. Ob vinogradih imajo Jakopićevi namreč tudi svoje vrtove, sami delajo testenine in sladoled.
Lovrec ali kako pridelati rdeče vino
Če veste, kje je v Sloveniji Kog, potem je lahko razložiti, kje je Sveti Urban. Gre za soseda, ki ju meji malce nerodna žičnata ograja. Pa da ne zabredemo v politiko. Ko smo pred časom v gostilni Mala hiža poskusili Lovrečevo vino viteško crno, nam je bilo jasno, da hočemo videti, kako v Medžimurju, ki v glavnem (še) ne daje velikih rdečih vin, deluje klet Lovrec v Svetem Urbanu (sveti Urban je zavetnik pred točo). Gre za veliko staro klet, ki je v najstarejšem delu spremenjena v muzej. Nad staro kletjo, v kateri je najti vse mogoče, od starih preš do dokazov, da je bilo v teh krajih nekaj milijonov let nazaj morje, se dvigata dve 350 let stari platani, ki naj bi tudi v poletnih mesecih skrbeli za zmerno temperaturo. V stavbi so bili v času druge svetovne vojne zapori, nas pa je bolj kot raznolika preteklost kleti zanimal novi del, kjer imajo vina. Napolnijo kakih 30.000 steklenic na leto.
Pogovarjali smo se z Jasno Lovrec, ki je sicer naslednica kmetije in vinogradov, a se je s poslom začela ukvarjati potem, ko je že magistrirala iz etnologije. In skozi to perspektivo tudi razume vino in kmetijo, kot del pomembne zgodovine Štrigove in okolice. A se nismo dali. Hoteli smo še enkrat poskusiti viteško crno, prej pa smo morali vsaj povohati, če ne že spiti vseh preostalih vin. Ob domačem siru in mesu iz tunke ter ocvirkih so »padli« sivi pinot, rumeni muškat, chardonnay, traminec, rose širaz in končno viteško crno letnik 2012, mešanica kaberneja in širaza. In zakaj je to vino tako drugačno od drugih? »Začeli smo ga pridelovati pred enajstimi leti, gre za nov način pridelave, za natančen izbor grozdov in veliko dela v kleti,« pravi Jasna Lovrec in pojasnjuje, da imajo trenutno na vsaki trti manj kot kilogram grozdja. In še kot zanimivost, pred pokuševalnico vina imajo potomko veteranske mariborske trte, nad kmetijo pa razgledni stolp, ki ponuja božanski razgled na vse njihove vinograde.
Peneča vina, sokovi in seveda jabolčni čips
Zadnjič smo omenjali, da je v Čakovcu svojo restavracijo odprlo podjetje Letina, ki se ukvarja predvsem s proizvodnjo jeklenih sodov, v zadnjem času pa so se usmerili tudi na pridelavo penečega vina. Lokalu je ime Shamper in enako ime imajo peneča vina, ki jih pripravljajo po klasični šampanjski metodi. Šipon ali moslavac je suh, chardonnay je polsuh. Prihajata še peneče vino iz graševine in modri pinot, ki bosta prav tako polsuha. Njihov somelje Jerko Rajher je prepričan, da ponujajo najboljša peneča vina na Hrvaškem, imajo pa v svoji gostilni še nekaj drugih vin, ki naj bi jih ponujali ob hrani, saj se ne morejo omejiti samo na peneče vino.
Daleč od elegantne in prestižne restavracije s penečimi vini je kmetija Hažić, na kateri po vzoru naših turističnih kmetij gostom točijo svoja bolj ali manj preprosta vina: dišeči traminec, chardonnay, sovinjon, graševina… Vina so sladka, imajo pa tudi sokove, saj na kmetiji pridelajo kar 300 ton jabolk na leto. Od tega jih 200 ton prodajo čez hrib v Slovenijo. Iz jabolk nastaneta motni in bistri sok, pa še kombinacija jabolk in aronije. Imajo seveda tudi svoj kis pa še bezgov in koprivni čaj. Sob nimajo in goste preusmerjajo v bližnje Lifeclassove toplice. Celo s kuhanjem se ne obremenjujejo, kakšne zlevanke ali gibanice pripravijo za prvo silo in jasno, uspešnico, jabolčni čips.
