Skupaj z briškima vinarjema Stojanom Ščurkom s Plešivega in Aljošo Sirkom iz Višnjevika že tri leta potapljajo steklenice vina v izvirsko vodo pod gostilno. Obred poleg dobre kapljice popestrijo s kulinaričnimi dobrotami, ki nastajajo pod spretnimi rokami kuharja Mateja Vodana.
»Ko je treba, poprime vsa ekipa. Od nas, ki vodimo ošterijo, do naših otrok in sodelavcev. Zgodbe so del naše ponudbe. Ena takšnih je tudi potapljanje vina,« je v imenu vseh pripovedovala Nataša Šuligoj. V vodo, ki pod gostilno priteče s hriba na levem bregu Soče, so v posebnih zabojih iz železne mreže vložili steklenice vrhunskega vina. Okoli 60 steklenic je končalo v vodi s temperaturo okoli osem stopinj. Za njihovo varno namestitev je poskrbel mladi potapljač Tine Golob, vse skupaj pa so skrbno nadzorovale Sestre svetega Martina, ki so dan pred dogodkom pri Žogici sodelovale na tradicionalnem darovanju krvi v šempetrski bolnišnici.
Vino iz rojstnega kraja briške rebule
Vino bo v miru in temi pod vodo zorelo leto dni, ko ga bodo z novo zgodbo dvignili na svetlo. Aljoša Sirk, ki vodi družinsko vinogradniško kmetijo skupaj z ženo Marjetko in sinom Aljažem v vasi Višnjevik v Goriških brdih, je tokrat na zorenje dal dve vrsti vina: belo penino kalla brut in suho rdeče cuvee vino ivo, letnik 2012. »Iva pripravljamo iz treh sort grozdja: cabernet sauvignona, cabernet francka in merlota. Zaradi daljše maceracije je vino rubinaste barve in krepkega telesa,« se je razgovoril sicer zadržani Aljoša. »Ivo, ime je dobil po starem očetu, je dve leti zorel v hrastovih sodih. Zelo gre k mesnim jedem, divjačini in sirom. V nasprotju z ivom pa je penina kalla suho, nežno vino, sestavljeno iz 80 odstotkov rebule in 20 odstotkov chardonnayja.«
Sirkovi imajo v Višnjeviku na osmih hektarjih zemljišč okoli 40.000 trt. »Spodobi se, da pridelamo največ rebule, saj živimo v njenem rojstnem kraju in ji zato posvečamo posebno pozornost,« pove Aljoša. Na vprašanje, ali je vino kaj drugačno, ko zori v vodi, pa odgovori: »Ko ga po letu dni dvignemo iz vode, se mi zdi, da ima poseben okus. Mislim, da drugače zori kot tisti v kleti. Seveda pa je na prvem mestu zgodba,« prizna Aljoša.
Ščurkovo vino prodajajo na Kitajskem
Podobno meni tudi prekaljeni vinar Stojan Ščurek s Plešivega, ki 20 hektarov veliko kmetijo upravlja s svojimi sinovi. Pod Ošterijo Žogica je potopil steklenice žlahtne penine zero. »Do leta 1986 smo grozdje vozili v vinsko klet na Dobrovem. Potem smo bili izključeni, ker smo vino prodajali tudi mimo zadruge. In začeli smo na svojem. Danes mi ni žal, da se je to zgodilo,« pripoveduje Stojan, ki svoja vina prodaja po vsem svetu. »Trenutno je naš največji trg Kitajska. Tja izvažamo rdeča vina. Med boljšimi kupci so Bosna in Hercegovina, Srbija in Hrvaška. Naše vino pa je mogoče dobiti tudi v vinskih deželah v Franciji in Italiji, pa v Španiji, ZDA in celo na Japonskem. V zadnjem času je veliko povpraševanja tudi iz Češke.«
In kaj je ob pokušanju Sirkovih in Ščurkovih vin pripravil kuharski mojster? Prav zares same dobrote, ki so se prilagajale zlati kapljici (ali pa obrnjeno). Najprej je postregel z beluševo juho s penino in mariniranim jajcem. Za glavno jed je pripravil v popru marinirane račje prsi s hruškovim mozaikom ter kremo iz krompirja in sira brie. Pravo presenečenje pa je prihranil za konec. Sladico je sestavil iz mocarele, paradižnika in bazilike. In ne boste verjeli: bila je prijetno sladka, obiskovalci pa so jo po priporočilu kuharja zalili s peninama, ki sta ju ponujala vinarja Ščurek in Sirk.
