Žena poslednjega Radanovega pacienta: »Naj plača Radan ali pa bolnišnica«

Če bi vedela, bi zahtevala obdukcijo

Ana D., ki jo je Radan na hodniku sodišča toplo objel in ji izrekel sožalje, je povedala, da je od Radana vedno slišala samo lepe in prijazne besede. Usodnega dne sredi decembra 2014 jo je najprej poklical, naj se pride poslovit od moža, ki je bil v neozdravljivem stanju, popoldne pa jo je poklical še enkrat in dejal: »Vaš gospod je zaspal za vedno.« Vprašal jo je tudi, ali si želi obdukcijo, vendar jo je odklonila. »Če bi vedela, bi jo gotovo zahtevala,« je povedala in med pričanjem nekajkrat zaihtela. Pojasnila je, da je za afero v ljubljanskem kliničnem centru izvedela šele od kriminalista, ki ji je o njej prebral članek iz časopisa. »Takrat sem se sesula. Moral me je držati,« se je spominjala vdova.

»Gospa Ana, zelo mi je hudo, da trpite. Toda nisem evtanaziral vašega moža. Ne verjemite, kar trdijo, ne verjemite medijem,« je obdolženi nagovoril nesrečno in zmedeno 77-letno upokojenko, ki je že pred tem dejala: »Pri takih lepih besedah, medtem ko me je tolažil, ne vem, ali je res ali ni.« Na sodišču je vdova podala premoženjski zahtevek 10.000 evrov, saj se zaradi sumljivih okoliščin smrti moža zdravi pri psihiatru in jemlje antidepresive.

Izmed drugih svojcev pokojnih je na sodišče prišel samo še Roman D., sin Radanove pacientke, ki je umrla septembra 2012. V bolnišnico je morala zaradi obsežne krvavitve v možganih, kirurg je povedal, da je operacija nemogoča, in jasno je postalo, da je bolnica obsojena na smrt. »Radana se spomnim samo po zelo pomirjujočem glasu,« je povedal. Tožilstvo Radanu očita, da je v tem primeru brez prave medicinske indikacije medicinski sestri odredil povečanje morfija s 5 na 20 mililitrov na uro, povečanja pa ni zapisal na temperaturni list. Bolnici je arterijski tlak nato močno padel in čez čas so ji odpovedale vitalne funkcije.

Izvedencu bodo poslali dodatno dokumentacijo

Tožilko Katarino Bergant je zanimalo, ali je Radan svojcem razložil, s kakšno terapijo bodo zdravili mamo, in predvsem, ali je imela bolečine. »Rekel je, da je nič ne boli in da je nič ne bo bolelo,« je povedal Roman D. in dodal, da mama ni težko dihala ali trzala, temveč je samo negibno ležala. Tožilko je to zanimalo, ker je Radan v preiskavi povedal, da naj bi bolnica težko dihala. »Nisem opazil težkega dihanja in mi tedaj tudi ni bilo tako pojasnjeno. To tukaj prvič slišim,« je pojasnil Roman D., ki se je odpovedal morebitni odškodnini. »Vem, da gre pri tem (skrbi za umirajoče, op. p.) za zelo tanko mejo,« je bil razumevajoč sin pokojne.

Sodni senat ljubljanskega okrožnega sodišča, ki mu predseduje sodnik Martin Jančar, je sprejel odločitev, da avstrijskemu izvedencu dr. Wolfgangu Krollu ne bo treba dopolniti izvedenskega mnenja, pred zaslišanjem pa mu bodo v predogled poslali tudi izsledke internega nadzora v ljubljanskem kliničnem centru in na zdravniški zbornici. Trenutno izvedensko mnenje je namreč pomanjkljivo, saj je izdelano le na podlagi osnovne zdravstvene dokumentacije. Kot je pojasnila tožilka, se je lahko izvedenec zato do nekaterih vzrokov in posledic opredelil le pogojno ali pomanjkljivo. Na primer pri domnevno smrtonosnem odmerku propofola, pri čemer je bilo sedem prič (medicinsko osebje, svojci in duhovnik) zraven, medtem ko je tekel propofol pri največji hitrosti, vendar pa v temperaturnem listu ni zapisan, ker Radan tega ni dovolil in je že vpisan odmerek nekdo od osebja prekril z edigsom. Podobno je tudi pri primeru apliciranja večje količine morfija pri drugi pacientki, pri kateri je bil čas odmerka na temperaturnem listu zapisan šele po bolničini smrti. V tem primeru je Radan podpisan v knjigo zdravil in medicinska sestra je pričala, da je morfij dejansko nastavila, vendar teh dejstev izvedenec do zdaj ni imel na razpolago.