»Škoda je zgrešene tarče. Na strelišču sem iztisnila maksimum in poskusila zadeti čim več tarč ter tako popraviti vtis s prejšnje tekme. Veliko je takih strelov, ki so blizu tarče. Verjetno v tem na tekmi nisem bila edina. Lahko bi se zgodilo, da bi zgrešila en strel več,« je slovenska biatlonka Teja Gregorin brez obžalovanja ali znamenitega biatlonskega izgovora »če bi zadela« komentirala razplet posamične tekme na 15 kilometrov na svetovnem prvenstvu na Holmenkollnu nad Oslom.
Z eno zgrešeno tarčo in 40. tekaškim časom dneva si je izborila 23. mesto. Vseeno majhen čudež, torej vseh dvajset zadetih tarč, kar je uspelo le eni biatlonki, uvrščeni pred njo, Kanadčanki Julii Ransom, ni bil daleč. »Mislim, da bi bila sposobna zadeti tudi ničlo,« je menil trener Tomaš Kos, kar bi ji prineslo deveto mesto.
Vseeno je 23. mesto tretji dosežek sezone (najboljši 21. mesto) in glede tega zanjo ni razočaranje. »Realno se moram glede na dosežke v sezoni sprijazniti z doseženim. Skoraj najboljše sem le opravila na svetovnem prvenstvu. Tudi v sprintu (30. mesto) nisem bila slaba, a tam so svoje opravile tudi razmere s sneženjem. Če bi bili pogoji za vse enaki, bi bila višje, a to je podatek zame in ne izgovor za lepši vtis,« se je razgovorila Gregorinova po tekmi, ki je bila zanjo zadnja med posameznicami. V petek bo še štafeta, kjer skupaj z Andrejo Mali (59.), Anjo Eržen (62.) in Urško Poje nima visokih ambicij. Za skupinski start elitne trideseterice v nedeljo ni niti med rezervistkami. »Škoda. Zasledovanje je bilo pač preslabo. Ostaja pa mi še nekaj motivacije, da le končam sezono v Rusiji vsaj z eno visoko uvrstitvijo,« je pripomnila najboljša slovenska biatlonka.
Slovenska dobitnica olimpijske kolajne med elitno deseterico ni bila že od decembra 2014. »Za tako staro tekmovalko tekaški nastop ni bil tako slab. Srčnega utripa ne morem dvigniti tako visoko kot pred leti,« se že malce izgovarja 35-letna biatlonka iz Ihana oziroma Hotemaž. A izgovor o starosti v teoriji športne medicine še ne pije vode. »Ja, vem. Vsi bodo omenili le ime Ole Bjoerndalen in sem lahko tiho,« se zasmeji.
Glede tekaške pripravljenosti gre pri Teji za drugo teorijo. Njena značilnost dolga leta je zelo konstantna tekaška pripravljenost skozi zimo z zelo minimalnimi nihanji. Na ravni, kot je decembra, običajno zdrži do pomladi. To je tudi trenerja Tomaša Kosa malce zaskrbelo že decembra. »To drži,« pritrdi tudi sama. »Na žalost tudi to sezono. Tudi zato smo želeli že v pripravljalnem obdobju nekaj spremeniti. Glede na počutje septembra bi stavila, da bom vsaj dvakrat na zmagovalnih stopničkah. Tako sem letela! Žal tega pozimi nismo uresničili. Tista zgodnjejesenska tekaška forma se je nekje tik pred zimo izgubila. Vseeno verjamem, da lahko v športu še vedno nekaj naredim. Motivacijo še imam. A tudi za to, kar sem dosegla, si že lahko dam kapo dol pred sabo,« se je Teja Gregorin umirjeno razgovorila nekaj ur po nastopu, ki je največ uspeha prinesel francoskim biatlonkam. Marie Dorin Habert, tudi najhitrejša v smučini, je osvojila že četrti naslov po rojstvu hčerke Adele pred 18 meseci. »Bistvo je v psihologiji. Spoznanje, da šport ni vse v življenju,« razkriva Francozinja.
Danes ob 15.30 se bodo na 20 kilometrov v najstarejši biatlonski disciplini, ki je na sporedu od začetka prvenstev leta 1958, pomerili še biatlonci z Jakovom Fakom (startna številka 31) in mladeniči Lenartom Oblakom, Rokom Tršanom ter Miho Dovžanom. Klemen Bauer se je po hudi izčrpanosti na zasledovanju odpovedal nastopu. Na Holmenkollnu je bilo veliko govora o vremenski loteriji, da bi lahko prav sneženje pomembno vplivalo na razplet tekme. Fak starta v drugi skupini.
