Približno sem vedel, kam se podajam, a moram priznati, da je bilo vse skupaj vseeno manjši šok. Med Turčijo in Grčijo je ogromna razlika glede tega, kaj vse spremlja košarko. Glede na to, da sem v klub prišel kot »padalec«, mi ni bilo najlažje. Vseeno moram biti z dosedanjim potekom po eni strani zadovoljen, po drugi pa spet ne. Lahko bi naredili še več in še bolje. Ekipa je, kakršna je. Tudi sam se ji moram prilagajati, ker vidim, da ne sprejema mojih idej tako, kot sem bil navajen v preteklosti. Je veliko dela in ni enostavno, a kot že rečeno, vedel sem, v kaj se podajam.
Je bilo težko sredi sezone pustiti delo in oditi iz Gaziantepa?Zelo. Nikoli ne ceniš tistega, kar imaš, dokler tega ne izgubiš. Vse skupaj se je odvilo izredno hitro, v enem dnevu. Kar nekaj časa sem rabil, da sem nehal razmišljati o Gaziantepu. Pozabil pa ga ne bom nikoli.
Vam je torej nekoliko žal, da ste se odločili za spremembo okolja?Pri Gaziantepu sem imel večji mir in postavljene stvari. Vse je teklo po mojih željah, ljudje v klubu so bili navajeni name, sam pa na njih. V AEK pa je treba postaviti vse od začetka. S tem, da je ogromna razlika v mentaliteti. Gaziantep ni košarkarsko mesto in nima tradicije, saj je bil klub nov. Zato je bilo meni veliko lažje, saj se ni nihče veliko vtikal v moje delo in me spraševal. Tu pa je povsem obratno. AEK ima bogato zgodovino in tradicijo ter vojsko navijačev.
S čim vas je AEK prepričal, da ste se odločili za odhod v Atene?Glavna stvar je v bistvu bila, da družina to sezono v Turčiji ni bila z menoj, saj so ukinili angleško šolo. V Atenah je dobra šola in to je bilo morda celo najbolj pomembno. Druga stvar so ambicije kluba, ki so višje od Gaziantepa, ki je začel nižati proračun. Ugaja mi tudi pritisk navijačev, ki ga v Turčiji ni bilo. V tem pogledu je AEK kot Olimpija, Panathinaikos, Olympiacos..., kjer ni važno, kdo igra in kaj se dogaja, enostavno moraš zmagati. Po številu navijačev je tretji klub v Grčiji, saj jih ima skoraj dva milijona. Enormna številka. Povsod te spremljajo in imajo navijaške klube po vsej državi. Tudi v gosteh imamo veliko podporo.
Kakšni so cilji novega predsednika Makisa Angelopoulosa?Predsednik je izredno ambiciozen. Letos je cilj, da se borimo za prvaka in menim, da imamo kakovost za to. Res je, da nas ves čas spremljajo poškodbe ter da stalno menjujemo igralce in še iščemo okrepitve, saj še nismo pravi. Smo pa že postavili neki red v igri. Je pa minimalna želja, da končamo na tretjem mestu pred rivalom Arisom. Za naprej pa težko povem, saj v Evropi vlada zmeda in ne vemo, v katerem tekmovanju bomo igrali.
Zelo kratek čas ste po prihodu sodelovali z Malcolmom Armsteadom, ki je v lanski sezoni kazal vrhunske predstave v dresu Krke. Kaj je botrovalo temu, da je tako hitro zapustil Atene?Z Armsteadom nisem imel skoraj nobenega stika. Dva dni po mojem prihodu smo imeli tekmo na Rodosu, naslednji dan pa je dobil ponudbo iz Turčije. Na hitro se je videlo, da ne bo imel velike minutaže, zato tu ne bi bil zadovoljen. Ker je imel kar visoko pogodbo tudi še za prihodnje leto, sem bil njegovemu odhodu naklonjen. Dejstvo je, da ni tip igralca, ki bi se skladal z mojo filozofijo.
So posledice gospodarske krize v grški košarki že kaj manjše?Stvari se izboljšujejo. Vsak klub ima okoli šest tujcev, ki so skrbno izbrani. Grška liga je taktično izredno močna in fizična, zadnjih 25 ali 30 let je v samem vrhu evropske košarke. Klubi v spodnjem delu lestvice imajo morda nižje proračune, a kopico izkušenih in dobrih grških igralcev, zato nobena tekma ni vnaprej dobljena in se moraš potruditi za vsako zmago.
Predanost in strast navijačev pa je verjetno le redko kje podobna kot v Grčiji?V zadnjem krogu smo imeli derbi proti Arisu, ki me je dejansko vrnil v čase, ko sem še sam igral. Vzdušje, sodniki, zapisnikarska miza, navijači, ki delajo marsikaj... Bilo je res zanimivo in ravno to daje neki poseben čar grški košarki.
Sani Bečirović pravi, da se v Atenah pogosto videvata. Verjetno je prijetno, da imate v grški prestolnici rojaka, s katerim lahko poklepetate?Nekajkrat sva se že dobila, tudi Jurica Golemac je bil pred kratkim dva tedna v Atenah in je prišel malo pogledat na naše treninge. Se kar dogaja. Zadnjič je bil tu tudi Memi Bečirović in smo skupaj s Sanijem odšli na večerjo. Zagotovo se je lepo z nekom dobiti in se pogovarjati o bolj ali manj istih problemih, ki jih imamo. Sploh s Sanijem, ki je ves čas dobre volje.
Z različnih strani je bilo veliko povedanega o tem, da AEK ni bil najbolj naklonjen ideji, da bi še naprej opravljali vlogo selektorja slovenske reprezentance. Je bil to res glavni razlog, da niste več na čelu izbrane vrste?Resnica je nekje vmes. Res je, da sva se po evropskem prvenstvu dobila s predsednikom košarkarske zveze Matejem Erjavcem, ki je bil iskren v svoji nameri, da nadaljujemo sodelovanje. Z njim sva vzpostavila odličen odnos. Tudi pri meni je bila želja po nadaljevanju zgodbe. Hkrati pa je tudi res, da se je začela pojavljati nasičenost. Toda če bi nadaljeval sezono pri Gaziantepu in dobil ponudbo reprezentance, bi jo zagotovo sprejel. Toda ponudbe na koncu sploh ni bilo. Ko sem prišel decembra v Slovenijo na predstavitev poročila o evropskem prvenstvu, mi je bilo jasno, da ne bomo več sodelovali. Nekaj dni sem bil v Ljubljani, konkretnejšega stika z vodstvom zveze pa ni bilo. Šli so v drugo smer, kar je čisto normalno, in absolutno jim nič ne zamerim. Ljudje v košarkarski zvezi so novi in prav je, da si pripeljejo trenerja, s katerim bodo lažje sodelovali. Če bi bil na njihovem mestu, bi storil enako. Vmes je prišla ponudba AEK, ki je izrazil željo, da ne bi bil selektor. Po dveh mesecih je tudi meni jasno, da bi težko opravljal obe funkciji, saj gre za klub, v katerem me čaka zares ogromno dela tudi čez poletje.
Bi vam AEK, v kolikor bi dobili ponudbo za nadaljevanje vodenja slovenske reprezentance, lahko preprečil opravljanje selektorskega dela?AEK je izrazil željo, ni mi pa ničesar prepovedal. Ampak to niti ni pomembno, saj je bilo meni že prej jasno, da so šli v drugo smer. Na koncu je vse skupaj izpadlo kot obojestranska želja, da ne nadaljujemo zgodbe. Pri meni zaradi AEK in nasičenosti, pri njih pa zaradi drugega kandidata.
Je Igor Kokoškov primeren človek, da reprezentanco popelje skozi kvalifikacije na evropsko prvenstvo?Igor je trener, ki je dolgo časa vodil gruzijsko reprezentanco in ima izkušnje tako iz kvalifikacij kot evropskih prvenstev, kar je izredno pomembno. Absolutno je primeren, ima izkušnje in znanje. Morda bo dal reprezentanci nekaj drugega, česar sam nisem mogel. Reprezentanca le ni klub. Sam sem jo morda prevečkrat vodil kot klub. Včasih bi moral biti malo večji politik. A vsak ima svojo filozofijo in svojo pot. Pravilno je, da so pri zvezi izbrali trenerja, s katerim se čutijo povezani.
Vi tega na lanskem evropskem prvenstvu niste čutili?Nobenega problema ni bilo. Vse je teklo odlično.
Koliko je resnice v tem, da ste bili kandidat za trenersko mesto Gruzije?Imel sem ponudbo Gruzije, a sem jo odbil. Nekaj kontaktov je bilo tudi s strani ruske zveze. Ampak to me ni zanimalo. Zaradi emocionalne komponente bi se odločil le za vodenje Slovenije.
