Turizem seveda ne more izstopati iz okvirov časa, miselnosti, stopnje razvoja in drugih konkretnosti, ki določajo meje naših uspehov in neuspehov. Je pač odraz tega trenutka, kot je bila Dnevnikova zimska turistična izvidnica droben odraz nekega stanja. Ta odraz je bil včasih bolj in včasih manj posrečen približek realnosti, v vsakem primeru pa priložnost za predah in razmislek ter čas za popravke.
Velikokrat nas je pogled skozi oči tujcev presenetil, tudi negativno. Nekateri so ta pogled jemali zelo osebno, nekateri tudi pri najdrobnejši kritiki še vedno razmišljajo o zarotah, nekateri pa so želeli slišati in izvedeti še več, kot je bilo napisano v časopisu. »Če bom vedel, kaj je narobe, če bom vedel, kaj želijo turisti, potem bom lahko napake popravil, obiskovalcem pa ponudil tisto nekaj, zaradi česar bodo zadovoljni pri nas in se bodo vračali.« Takšnih ugotovitev je vsako sezono Dnevnikove turistične izvidnice vse več. Na srečo.
Prof. dr. Janez Bogataj
Skoraj ni več časnika in časopisa, ki ne bi na tak ali drugačen način ocenjeval gostinskih lokalov, pisal o jedeh in pijačah. Večina televizijskih kanalov ponuja kuharske oddaje, tekmovanja in resničnostne šove. Kulinarične in gastronomske vsebine torej niso obsedle le Slovenije, ampak so postale globalna vsebina, ki ji v nekaterih državah daje spodbudo tudi gastrodiplomacija. Veselilo bi me, če bi vsaj del tega prizadevanja namenili tudi spoznavanju in odkrivanju posameznih lokalnih in regionalnih značilnosti, ki so bile, so in bodo temelj normalnega turističnega prizadevanja.
Po zaslugi Dnevnikove akcije se je namreč tudi z letošnjimi zimskimi izvidnicami pokazalo veliko nepoznavanje lastnega kulturnega in naravnega okolja v občinah, ki so jih obiskale izvidnice. Nad tem bi se morali zamisliti in pogledati, kje vse so luknje v tako imenovanem narodovem znanju. K temu je treba prišteti pogosto zelo pomanjkljive spletne strani, odsotnost njihovih prevodov v druge jezike in zelo slabo vizualno spremljavo.
Po Sloveniji se je pred leti razpredla mreža občinskih oziroma krajevnih turističnih informacijskih centrov (TIC), kar je bila v osnovi dobra ideja, njena izpeljava pa je kadrovsko in vsebinsko popolnoma zatajila. Tudi odprtost TIC je poglavje zase, saj jih je večina zaprtih takrat, ko je turistov ali obiskovalcev kraja oziroma občine največ. To pa ni med tednom, ampak konec tedna. TIC naj bi posredovali turistom informacije, a pokazalo se je, da so bili z informacijami bolj podkovani drugje, na primer na poštnem okencu. Z odprtostjo se TIC ne morejo pohvaliti, tako kot tudi nekateri drugi objekti in znamenitosti. Med njimi jih nekaj izkazuje vrhunsko inovativnost, namreč da na vrata pritrdijo listek s telefonsko številko. A kaj, ko se jih le malo odzove na klice turistov. Očitno je važno le načelno govoričenje, da se gremo turizem.
Naslednje področje, ki so ga letošnje zimske izvidnice osvetlile v vsej širini (beri: ožini), je kulinarična ali gostinska ponudba. V tujini osupijo nad podatkom, da imamo 24 gastronomskih regij s 315 značilnimi ali nosilnimi jedmi ter pijačami, a stanje v Sloveniji gre v druge smeri. Jasna stvar, kaj nam bodo nekateri solili pamet z gastronomskimi strategijami, saj sami dobro vemo, kako je s tem in kaj imajo ljudje radi na krožnikih(!). Pice, njoki pa dunajci, puranji, da slučajno ne bo pomote!
Izvidniki so poskušali tudi kaj kupiti v posameznih krajih. To pomeni, da so iskali spominke, a jih v večini primerov niso našli. Pri tem nimam v mislih le nekih miniaturnih izdelkov, zaradi mene lahko tudi kičastih in tako imenovanih lovilcev prahu, ampak paleto lokalnih in regionalnih uporabnih izdelkov, ki jih turisti lahko odnesejo v svoja primarna okolja. Očitno slovensko turistično ljubiteljstvo še ni odkrilo, kaj in kako turisti danes kupujejo, kaj predstavlja njihove spomine na obiskane pokrajine, kraje in prebivalce.
Edina vsebina, ki še vedno dobro »deluje« v našem turizmu, je splošna gostoljubnost in prijaznost ljudi v posameznih krajih. To je odlična lastnost, ki pa je vsekakor premalo za sistematično rast turizma kot gospodarske panoge in družbenega gibanja.
Marjana Grčman
Izvidnica je pokazala na stare težave, da so lokalna vrata turizma za gosta še vedno prevečkrat zaprta. TIC bi potrebovali resen razmislek, ali nekatere zapreti ali pa jih odpreti prihodom turistov primerno. Podobno fleksibilen bi moral biti tudi urnik muzejev, kleti in cerkva. Šepa osnovna turistična higiena – označenost znamenitosti in medle spletne strani. Številne so samo v slovenskem jeziku, brez angleške različice. Ponekod so občinske meje še vedno tudi meje turistične ponudbe, čeprav nas to kot goste eno figo briga. Šepa medsebojno povezovanje. Na terenu pa je tudi premajhna izkoriščenost zgodb. Pozabljamo, da nas ravno zgodbe odpeljejo na pot. Destinacijo nam proda dobra zgodba. In ravno zaradi zgodb postajamo turisti.
Primož Žižek
Potikati se po poteh izvidnice oziroma bolj rečeno po hiperpovezavah z namenom kritične presoje konkurenčnosti slovenskih turističnih destinacij je, nekoliko po kitajsko, kislo-pekoča izkušnja, z občasnimi joie de vivre presenečenji. Pričakoval bi, da so spremembe hitrejše in koraki odločnejši. A zdi se, da je turizem na mikrodestinacijskih ravneh bolj deklarativno kot de facto pomembna gospodarska veja. Splošna ocena tokratne izvidnice mora biti malo bolje od zadostno, naj bo, da se lepše sliši: malo slabše od dobro. A dobro že zdavnaj ni več dovolj dobro. Kljub pozitivnemu tonu in presoji opisov spletnih nastopov posamičnih destinacij, spet z redkimi vrhunskimi izjemami, me ob tokratnem razmisleku preveva predvsem kadrovski vidik celotne zgodbe.
Čas bi bil, da slovenska lokalna samouprava in posledično turistični subjekti v lokalnih in regionalnih strukturah prepoznajo ključno slabost, ki v srži turistične strategije mikrodestinacij preveva slovenski digitalni turizem: kompetence niso na ravni sodobne turistične prakse, poleg tega pa je odločno premalo posebej za ta namen zaposlenih kakovostnih ljudi. Moja ocena je, da v Sloveniji trenutno v turistični panogi samo v javnem sektorju akutno primanjkuje vsaj 100 kakovostnih kadrov z digitalnimi kompetencami. To so ljudje, ki jim je treba dati priložnost, jim ustvariti delovna mesta, jih privabiti v svoje lokalne skupnosti, da poženejo razvojni vzvod v pravo smer. S starimi orodji novonastalih izzivov, problemov in dilem ne bo mogoče rešiti.
Pozitivne prakse so nasprotje pravkar rečenega. Povsod, kjer smo naleteli na sodoben, prodoren, premišljen, strateški in aktualen spletni nastop, smo vedeli, da so v ozadju kakovostni ljudje, tudi odločevalci, da ne bo pomote. To so kadri, ki digitalnega ne jemljejo kot samoumevno, ampak razumejo, da nov ekosistem omogoča priložnosti za realno gospodarsko rast, vendar pa tudi to, da so hkrati sodobni turisti navajeni vrhunske storitve, ki jo želijo na spletu. Zakaj? Da se lahko bolje odločajo. Da jih z imaginariji destinacije začarajo s svojimi obljubami in predstavami. Da destinacijo razumejo, tudi njene posebnosti v kulturi, dediščini itd.
Konkretno digitalno gledano seveda najbolj umanjkajo tri sestavine, ki jih lahko opazi vsak, ki se s tem področjem ukvarja od blizu. Prva so kompetence, kot že rečeno. Če ne znaš meriti, ne moreš voditi. Če ne vodiš, potem ne posluješ. Kar nas pripelje do druge sestavine: ciljev. Če ne posluješ, potem nisi strateška turistična destinacija. Ker če ne posluješ, nimaš pravih ciljev in če nimaš pravih ciljev, je seveda vse, kar narediš, dovolj dobro. Vendar to nima učinkov, ne prinaša denarja, ne ustvarja delovnih mest in potem se z vidika vodenja in prioritiziranja znajdemo pred tretjo veliko sestavino: pomanjkanjem časa. Enostavno destinacijski spletni nastopi po večini ne prepričajo zahtevnih turistov, poučeno oko pa hitro poveže neznanke in poišče razlog, zakaj ne: ker enostavno spletnemu nastopu ni namenjenih dovolj ur dela in razmisleka. Tipična praksa v slovenskih turističnih, javnih in še kakšnih organizacijah je, da so za spletni nastop odgovorne osebe, ki so tako in tako že zelo zasedene na drugih področjih. Na primer, izberite si najljubšo kombinacijo: vodja oddelka - spletni urednik, šef piara - spletni urednik, tajnica - spletni urednik, študent - spletni urednik, zunanja agencija - spletni urednik.
Za zaključek: čas je, da si v Sloveniji priznamo, da je treba stvari vzeti resno v roke in preseči plato, ki je zanka, v katero smo se ujeli. Kljub dobrim turističnim rezultatom v agregatnem smislu. V manj agregatnih stanjih in mreži lokalnih destinacij pa se hitro pokaže, da bi tudi spletni nastopi lahko prispevali veliko večji delež pri reševanju enega temeljnih problemov slovenskega turizma: ustvarjanja dodane vrednosti ter vzdrževanja/višanja cen v tej močno konkurenčnem in z raznoraznimi svetovnimi dogajanji obremenjeni družbeni panogi. In ja, hvala Dnevniku, kolegicam in kolegom za drzno digitalno pohajkovanje tudi tokrat.
