Želje zaposlenih, da bi namesto v last državne Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) Alpina prešla v tujo last, so uresničljive. Alpina bi se namreč po dostopnih podatkih lahko že v prvem koraku izognila lastništvu kakšnega finančnega sklada, ki po nekaj letih kupljene naložbe z dobičkom preproda, in končala v lasti strateškega lastnika.
Želje zaposlenih, da bi Alpino prevzeli tujci, sicer niso presenetljive. Dober zgled imajo namreč kar v svojem kraju. Po neuspešnem menedžerskem prevzemu so leta 2008 žirovski Kladivar prevzeli Francozi in ga izbrali za edini kompetenčni center celotne skupine za izdelavo ter razvoj ventilov za hidravlične sisteme. Od prevzema naprej se je število zaposlenih zvišalo, po zadnjih javno dostopnih podatkih pa je družba, ki se zdaj imenuje Poclain Hydraulics, leta 2014 dosegla skoraj 28 milijonov evrov prihodkov.
Za nakup Alpine sta se še pred kratkim zanimala tako Rossignol, za katerega Alpina že izdeluje športno obutev, kot tudi Fischer, smo izvedeli neuradno. Slednji si Alpino ogleduje že dalj časa. V Žireh so se pred časom mudili tudi predstavniki norveškega finančnega sklada Holta, ki ima v lasti več športnih blagovnih znamk, med drugim tudi Bjorn Daehlie (Daehlie je bil prejemnik osmih olimpijskih medalj v smučarskih tekih), vendar do kupčije ni prišlo.
Starman: Niti v najtežjih časih nismo odpuščali
Tako za Fischer kot Rossignol je Alpina zanimiva kot proizvajalka smučarskih čevljev in športne obutve, je pojasnil dober poznavalec razmer v družbi, ki je želel ostati neimenovan. Morebitno povezovanje z enim od teh dveh v svetu uglednih proizvajalcev športne opreme bi pomenilo, da bi se proizvodnja smučarskih čevljev v Žireh lahko občutno razširila. V primerjavi z modno obutvijo, ki jo lahko izdelujejo kjer koli, pri smučarskih čevljih ni tako. Poleg tega, da je za korak s časom potreben nenehen tehnološki razvoj, zaradi velikega volumna smučarski čevlji narejeni na Kitajskem težko prenesejo transportne stroške.
Ravno večji obseg novih poslov je po oceni nekdanjega predsednika Alpinine uprave Bojana Starmana, ki je pred dnevi na predlog zaposlenih postal član nadzornega sveta žirovske družbe, ključen za rešitev njenih težav. »Če bi se menedžment potrudil, bi Alpina zagotovo lahko pridobila dodatno delo,« je prepričan. Pri tem je poudaril, da je velik del proizvodnje Alpina že preselila v države s cenejšo delovno silo, vendar pa sta razvoj in jedro družbe vselej ostajala v Žireh. In niti v najtežjih časih, ob izgubi jugoslovanskih trgov v začetku devetdesetih let, v Alpini niso odpuščali.
Lastniki naj bi izčrpavali družbo
Za zdajšnjo zaskrbljenost in razburjenost Alpininih zaposlenih krivde ne gre pripisati le slabi banki, lani imenovani direktorici Barbari Vtič Vraničar in dragim nemškim svetovalcem. Največji krivci so lastniki, ki naj bi po dostopnih podatkih izčrpavali družbo, skrivali pa so se za družbo Alpina Holding. Kot je pojasnila stečajna upraviteljica slednje Anja Jandrok, je Alpina pred leti številne nepremičnine prenesla na Alpino Holding, ta pa ji jih je oddajala po visokih najemninah oziroma bistveno višjih, kot jih lahko iztrži zdaj. Jandrokova zdaj pregleduje odsvojitev teh nepremičnin.
Kdo vse je bil lastnik Alpine Holdinga, ki je bil v prisilni poravnavi Alpine razlaščen, uradno ni znano. Delnice so se namreč glasile na prinosnika. Po neuradnih podatkih pa je velik delež delnic obvladoval Branko Podpečan, sin nekdanjega predsednika upravnega odbora Slovenske odškodninske družbe Milana Podpečana.
V stečaju Alpine Holdinga so upniki prijavili za več kot 25 milijonov evrov terjatev, od katerih so bile skoraj vse priznane. Od tega zneska na pogojne terjatve, ki večinoma izhajajo iz poroštva Alpini, odpade slabih 12 milijonov evrov. Po drugi strani likvidacijska vrednost premoženja Alpine Holding znaša manj kot milijon evrov.
