Reka, korzo, konec sedemdesetih. Kralj, utrgani pevec Termitov, stoji pred obeliskom žrtvam fašizma. Nasproti drugi iz benda, Tica, Mrle in še kdo, merijo vanj z nevidnimi puškami. Kralj trga srajco s sebe, zadere se »Smrt fašizmu!« Oni streljajo, on se zruši na asfalt. Brezkompromisno. Vstane in vajo ponovijo še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. Dokler ne pride murija.
V tej anekdoti je esenca jugopunka: cinično ogledalo dementni, brbljavi ideologiji, v katero ne verjame nihče več, čeprav so vsi drugi še vedno zvesti partijci, aparatčiki, mladinci, v prihodnosti demokrati, policaji, debili. Smrtno resni sarkazem, ki išče smisel in ga obenem zanika. Zaigrani bes, kritika, steklo hropenje, avtodestruktivnost. Bedži, knofle, prebadanje. Treznjenje z zadevanjem. Pogo in stage diving. Polna dvorana. Črna očala, bela srajca, strgana majca. Pivo. Šnopc. Fleks. Apaurin. Kar koli. Uaaa.
Ni bila Nova revija, ni bila Mladina, še manj Kučan in še najmanj Janša – bil je punk, prvo množično underground, kontrakulturno antipodjetje, lumpenproletarski rezervat svobode. Vprašajte Igorja Vidmarja, on se še ni predal. Pljunek v faco je bil izraz pravega tovarištva. Ljubljana, Reka, ajde može i Zagreb. Beograd malo morgen. Ko vas jebe šminkeri.
Hiti naše mladosti
In tako po debelih tridesetih letih Rest in punk records izda tisto kompilacijo, enega od prvih dokazov, da je mogoče kljub uradnemu moraliziranju in represiji izdati ploščo, ki pljuva resnici v oči in jo je treba poslušati najglasneje. Novi punk val 78-80, v glavnem posnet v kleti Radia Študent, ki tako in tako ni škrtaril z dnevno dozo jeznega nabijanja, povsem nežlahtni izbor komadov štirih ljubljanskih bendov (Pankrti, Berlinski zid, 92, Buldogi) dveh reških (Paraf, Termiti), enega puljskega (Problemi) in enega zagrebškega (Prljavo kazalište). Besedila, ki jih nisi pozabil, zakaj bi jih le, refren se je ponovil desetkrat, ujel si ga iz prve in ga drl do onemoglosti.
Čigav je bolj nihilističen, zatežen, nesramen, ignorantski, namerno naiven, depresiven, zajebantski?
Čitav moj je život bio sranje, sranje, sranje.
Lublana je bolana.
Po cestah mesta hodijo ljudje, če preveč vid’jo, se obrnejo stran. Če preveč sliš’jo, se obrnejo drugam.
Življenje v dvoje, to ni balet!
Svašta nam se događa mozgove nam tupe, u životu prolazi samo vjeran pas.
Jest sem anarhist, anarhist, pankrt, pankrt in ludist.
Lopovi ne kradu, ubice ne kolju, mulci ne siluju i krv ne liju, nijedne nema bolje od naše policije uaaa.
Kontroliram misli.
Tako vam svega dajte mi slobode.
Možgani bi res fino brizgali po zmrznjenem asfaltu, ljudje bi hodili mimo in se smejali, kreten bi rekli in se naslajali.
Mama sa razlogom se brineš.
Pomemben je bil vsak, ki je bil punk
V spremni besedi k novi izdaji kompilacije (letnik 2015), primerno okrašeni s črno-belimi fotografijami Vojka Flegarja, poskuša Vidmar odgovoriti na vprašanje, kakšen smisel ima ponovna izdaja punk kompilacije v obdobju totalitarnega neoliberalizma. Brezup stare ideologije/upanja – in konkretna akcija kot upanje, vključno s takimi »brezupnimi« edicijami, to bi lahko bilo glavno sporočilo te plošče, pravi.
Vidmar že ve. On se še ni prodal. Neizprosno kritičen upa, čeprav se poserje na ta up. Tako kot Lublanski psi in marsikdo od tistih, ki v osemdesetih nismo smeli zamuditi nobenega pomembnega koncerta. Pomemben je bil vsak, ki je bil punk. Neoliberalizem je hujši od socializma, mi pa smo že petdeset, šestdeset let stari nezvesti psi. Pripravljeni še vedno znoreti, še glasneje.
