Ob 8. marcu, ki da je postulat socialističnih držav, vseeno pa se praznuje v več kot stotih državah, vsakič počastim svoje sodelavke z veliko bombonjero. Mnogi se mi muzajo, a moram hkrati dodati, da nisem bil nikoli jugopartijec niti slednik Clare Zetkin ali herojinje Slave Klavora, prej filozofinje Hannah Arendt, sem se pa od malega zavedal, da so ženske nepogrešljive in potrpežljivo blage »čuvarke ognja«. V praskupnosti so bile namreč zadolžene, da očuvajo ogenj, dokler se z lova ne vrnejo moški sotrpini. Kar še kako velja, priznajmo si, tudi v sodobni potrošniški družbi.
Pred več kot stotimi leti so se ženske, seveda tudi pri nas, vse bolj začele zavedati in osveščati, pa ne le zaradi tehniškega skoka in liberalnejših nazorov, da lahko zapustijo ognjišča, ne da bi se bale, da bo ogenj ugasnil. Kar seveda ni bilo po volji predvsem apologetom abrahamovskih religij. »Kar ženska ne zmore radi kratke pameti, nadomesti z dolgim jezikom. Da, Marica,« polemizira škof Mahnič z Marico Nadlinšek Bartol, urednico prvega ženskega časnika Slovenka (1897–1902), »ostanite li pri svojih ženskih opravilih. Ako ste gospa, krpajte možu hlače, pa umivajte in povijajte otroke, če jih imate. To je žensko, to je vaše opravilo. Drugo prepuščajte nam, možkim, mi se bomo vže o vsem dogovorili.«
V ruralnem (verskem) okolju, manj pa v urbanem, kjer ima še danes, na žalost, božje oznanilo največjo veljavo, si le redko kateri upajo pogledati čez planke. Spomnim se, kako nejeverno smo sprejeli prvo avtobusarko, kamionarko ali kasneje pilotko, čeprav sem na sovjetskih ulicah videval tramvajarke, gradbenice in celo strugarke, kar ni bila le rezultanta socialistične maksime »delu čast in oblast«, temveč dediščina obeh vojn in kriz, v katerih so ženske (p)ostajale »varuhinje ognja« v ladjedelnicah, ob tekočih trakovih pa tudi v vojaških uniformah. Kljub delavskim kombinezonom, dandanes pa v dresih nekoč zgolj moških športov, ženska še vedno ostaja »lepša polovica«, ki se ji je poklonil nobelovec Pablo Neruda rekoč, da »njene prsi so kot ogenj iz dveh plamenov / gorele, vzdignjene v dve pokrajini, / in dvojna reka je segala do njenih nog, / velikih in svetlih«.
Moje ženske – moje sanje
Ženske mojega življenja niso bile niti krepostnice niti (pre)grešnice. Moje pokojne mame nisem nikoli glorificiral v cankarjansko, pa je tudi ona imela od pralnega luga in motike razjedene roke in izžeto telo. Res je, nikoli si nisem zaželel kave niti je zatajil, pa sem ji kljub vsemu ob vsakem dnevu žena izkazal drobno pozornost. Hvaležno me je ošinila in zmeraj skromno pridala, da pač ne bi bilo treba. Tudi druge ženske, s katerimi sem prijateljeval in tudi legal v posteljo, ne oziraje se na svarilo sv. Avguština, nastalo najbrž iz njegove lastne izkušnje, da je seksualni »užitek tako vseprežemajoč, da v trenutku njegovega udejanjanja splahni vsa umska aktivnost«, me niso nikoli umazale, temveč (o)plemenitile v moškega, zato jim ostajam, brez sprenevedanja, večni dolžnik.
Kar je bilo, je bilo, in odveč so sanje, je zapisal pesnik. Jaz pa sem zmeraj sanjal o ženskah kot o daljnih deželah, ki so me hudičevo mikale, hkrati pa sem se jih peklensko bal. Zato pa so ostajale v mojih knjigah ali pesmih, ki sem jim jih posvetil. To niso bile dandanes malce »nemesene« Beatrice, Laure, Julije, bile pa so Irene, Milene in Vide, ki so prav tako le redko prestopile »meje svojega sveta«, v katerega mi niso nikoli dovolile vstopiti s celo nogo.
Obenem pa so mi iz televizorja smukale pod odejo filmske (vamp) dive, bi si pa želel na vratu, če ne bi bil preveč kilav, tudi dih svetovljanske Ivane Kobilca, ki je omrežila takratni dekadentni Pariz. Ali Alme Karlin. Golobradcu, kakršen sem bil, seveda ne bi privolile – danes bi bilo morda drugače – v srečanje uporna Angela Vode, prva slovenska transseksualka Ljuba Prenner, ki je mešala štrene povojnim montiranim procesom, ali prva povojna intimistična pesnica Ada Škerl. Kot tudi ne sanjska Bernarda Marovt.
No ja, občasno se družim, manj pa prijateljujem, s svojimi stanovskimi kolegicami ne glede mladost, nazor ali spolno nagnjenost. Povečini ne paberkujem o poslanstvu poezije, še posebej ne s tistimi, ki godrnjajo o diskriminatornosti do ženske pisave in vneto izdajajo povsem nepotrebne antologije ženske lirike, ustanavljajo žensko PEN-ovsko krilo, si med sabo podeljujejo »ženske« nagrade ter pišejo peticije zaradi (pre)majhnega števila ženskih ustvarjalk v šolskih berilih. Pa si mislim svoje: ženske kvote lahko upravičimo le v politiki, manj v gospodarstvu, v polju umetnosti, znanosti in športa pa velja zgolj pravilo kvalitete. A po svoje jih imam vseeno rad, saj je med njimi kar nekaj izvrstnih pesnic. In seveda tudi žensk.
Pod preprogo
Materinski dan, ki ga pri nas praznujemo 25. marca, je pravzaprav praznik Božjega oznanjenja, po katerem naj bi zaročena Marija iz Nazareta čez devet mesecev rodila Božjega sina, ki je bil res rojen v podobi Jezusa, ni pa bil, kar je več kot izpričano, edinorojenec; njegove brate so namreč kar preimenovali v bratrance. Tega dne pa, presenetljivo, godujeta tudi velikodušni razbojnik Dizma, ki so ga križali na Kristusovi desnici, ter sv. Jaroslav, sicer kijevski knez Jaroslav Modri (okrog 978–1054). Protestanti augsburške veroizpovedi, ki jih je največ v Prekmurju (nekaj nad dvajset tisoč) tega praznika ne slavijo, prav tako ne častijo Matere Božje kot svetnice, temveč le kot žensko, ki je spočela (ne brezmadežno) in po naravni poti rodila. Kot vse človeške ženske, ki jim je dano biti mati. A tudi vse slednje še dandanes po togem katoliškem nauku niso posvečeno izpolnile poslanstva.
Zato na ta dan pometemo še globlje pod preprogo papežinjo Ivano alias papeža Janeza Angleškega iz 14. stoletja, ki je rodila otroka svojemu zaupniku. Seveda metla z veseljem poišče tudi fatalno Lukrecijo Borgia (1480–1519), hčerko kasnejšega papeža Aleksandra VI., rodnico šestih otrok. Tudi prešuštni Flaubertovi Emi Bovary s hčerko Berto ne prizanese. Kot tudi ne Tolstojevi Ani Karenina, ki v zakonolomskem razmerju z Vronskim rodi hčerko. Ali Prežihovi pankrtski Meti, ki zaplodi z Ožbejem devet samorastnikov. Tudi Židinja Rahela iz Godinovega romana Bele tulpike, s katero se speča katoliški župnik Arpad Zrim, je ne bo dobro odnesla, saj je morala splaviti po volji svojih staršev. Kar da je isti greh kot detomor blazne Faustove Margarete. Navsezadnje je pred nedavnim dodobra čutila metlo tudi verna in karitativna Bojana Istenič, ki je kot mati geja pogumno zagovarjala sprejem novega družinskega zakonika, za katerega sem tudi sam glasoval, zavedajoč se licemerja in dvoličnosti razgretih »reševalcev otrok«.
Marsikdo bo porekel, da pisatelji, tudi filmarji, črpajo iz svoje (tudi bolne) domišljije. A primarna naloga literature, kot tudi drugih umetnosti ter filozofije, manj pa empiričnih znanosti, je, da življenju nastavi zrcalo. Kajti vse zgodbe so se že ali pa se bodo zgodile. A nikoli, v čemer je čar našega bivanja, po vnaprej določenem ključu, kakršnemu smo dandanes priča pred ljubljansko porodnišnico, kjer verniki roteče molijo »zaradi krvi nerojenih otrok, ki vpije k Bogu«. K slednjemu še najbolj vpije, žal, prihajajoči materinski dan, ki nenaravno deli matere med prave, ki so zgolj čuvarke (pobožnjakarskega) zakonskega ognjišča, in neprave, torej razvezanke ali matere samohranilke, koruznice in lezbijke z biološkimi potomci, ženske, oplojene z biomedicinsko pomočjo, ter seveda vse (ne)hotene nerodníce. Predvsem zaradi slednjega tega dne ne pokukam niti v čokoladnice niti v cvetličarne.
