Roman Doles se je v mladosti velikokrat igral na ruševinah gradu Sovič in ve, kako posebne so grajske otroške igre, zato je otrokom v vrtcu podaril res čudovito igralo. Malo pa je idejo za to dobil tudi s pomočjo hčerke, ki je zaposlena v vrtcu.
Veliki leseni grad meri 4 x 4 metre in je visok pet metrov. Grad je sestavljen iz petnajstih večjih delov, stolpov in ostalega, potem pa so to uskladili in sestavili na kraju postavitve. Sestavlja ga več kot 1500 kosov lesa, za kar je porabil okoli 5 kubikov desk in 5000 vijakov, izdeloval pa ga je več kot 2000 ur. Izdelek za vrtec oziroma otroke mora izpolnjevati vse varnostne zahteve in je tako Doles med izdelavo povabil strokovnjake biotehnične fakultete, ki so izdali certifikat o varnosti in primernosti igrala za otroke. Certifikat zadeva tako arhitektonske sklope kot samo varnost tudi glede primerne barve.
Leseni deli so zaščiteni s silvanolinom, ki ga je kot donacijo vrtcu podarilo podjetje Silvaprodukt iz Ljubljane. Lesene deske je Doles premazal z osmimi sloji in porabil 200 litrov premaza, podjetje Silvaprodukt pa je prispevalo tudi premaz silvacera, ki les ščiti proti vlagi. Nanesel je dva sloja tega voska, potem pa ga je termično obdelal, da ga je les potegnil vase. Za postavitev gradu, prevoz in predpripravo temeljev je poskrbel (kot donacija) samostojni podjetnik gradbenik Besim Hajduri, tu pa je še tretji donator, Žagarstvo Vovk iz Bač pri Knežaku.
Roman Doles je upokojen, omenili pa smo, da je bil njegov oče mizar. V Dolesovi delavnici v Postojni je veliko starega očetovega orodja, tako da deluje kot poseben muzej lesarstva. Roman se, kot rečeno, ni učil pri očetu, in to zato, ker mu je ta dejal, da je obrtništvo pretežak kruh. Oče Venčeslav je bil obrtnik že v 50. letih, ko so bili drugi časi. In kako ga je odvrnil od mizarstva? »Dal mi je desko tepke, ki ima pregovorno najbolj zvito deblo, in dva obliča ter rekel, da bova s šolanjem nadaljevala, ko jo bom zravnal. Nekaj časa sem se mučil, potem pa obupal…« pripoveduje Roman, ki je pozneje delal v mlekarni, njegov posebni svet pa je kljub vsemu njegova mizarska delavnica, v kateri je očetovo orodje, ki ga tudi uporablja. Ljubezen do lesa je ostala. Na svoj grad pa je ponosen skoraj tako, kot so ponosni graščaki iz vrtca…
Marija Draksler
