Udeleženci v prometu smo različni – mirni, nestrpni, preudarni, lahkomiselni. Ter taki, ki načeloma niso nič drugačni – invalidi. Ti se praviloma na cesti in v avtomobilu ne bi smeli v ničemer razlikovati od drugih, in se tudi ne, le opozorilna tablica ali pogled skozi šipo razkriva, da je vozilo prilagojeno potrebam posameznika. S sodobno tehnologijo je danes avtomobil invalidom bliže kot kadar koli prej, pot do vozniškega izpita in predvsem do ustreznega vozila pa postaja vedno krajša.
Teoretični del v kateri koli avtošoli
»Pri pridobivanju vozniškega izpita so invalidi precej prepuščeni sami sebi. Postopek pridobitve dovoljenja je enak kot pri vseh drugih voznikih. Seveda pa morajo imeti prilagojen avtomobil, avtošole si tega žal ne morejo privoščiti,« je povedal Matjaž Mozetič, strokovni vodja šole vožnje pri avtošoli B&B iz Kranja. »Invalidna oseba najprej v rehabilitacijskem centru Soča pridobi zdravniško spričevalo, kjer mu zdravnik predpiše, kakšne spremembe in prilagoditve mora imeti posameznik. Tako so avtomobili prilagojeni vsakemu invalidu posebej. Večina invalidov najprej kupi vozilo, si ga prilagodi in se odpravi na pridobivanje vozniškega izpita s svojim vozilom. Torej potrebuje le še izkušenega inštruktorja.«
Nakup in predelava vozila je za invalide vseeno strošek, zato jih je pri nas na cestah sorazmerno malo. A vse le ni tako črno, saj je invalidov na cestah vseeno vedno več, strokovnjaki menijo, da predvsem zaradi ozaveščenosti državljanov in pred kratkim sprejetega zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ki te predelave tudi sofinancira. Barbara Slaček, urednica glasila Paraplegik in zunanja strokovna sodelavka Zveze paraplegikov Slovenije, dobro pozna vsakdan invalidov in tudi njihove cestnoprometne zagate: »Opažamo, da se za predelave odločajo osebe, ki so pred kratkim utrpele poškodbe hrbtenjače, ne glede na starost in so v glavnini paraplegiki ali tetraparetiki. Zaznali pa smo tudi porast predelav vozil starostnikov, ki so po preboleli možganski kapi ostali lažje paralizirani po eni strani telesa. Zadnje čase pa se za predelave odločajo tudi starostniki, ki zaradi obrabe kolkov ali kolen ne morejo vozila upravljati z nogami.«
V šoli vožnje AMZS so povedali, da pravilnika šole vožnje in o vozniških izpitih zakonsko omogočata invalidom opravljanje praktičnega dela izpita z lastnim vozilom. Pogoj je le, da je učitelju vožnje omogočen dostop do ročne zavore. To pomeni, da v vozilo ni treba vgraditi dodatne komande. Zdravnik medicine dela in športa posebej odredi, kaj je treba v vozilu preurediti, da ga bo invalid lahko upravljal. Seveda je lažje tistim, ki so imeli vozniški izpit že pred poškodbo, ti lahko v času rehabilitacije ali tudi kasneje na Inštitutu za rehabilitacijo opravijo pregled in dobijo ustrezno mnenje o usposobljenosti za vožnjo prilagojenega vozila.
»Če pa vozniškega izpita še nimajo, se z napotnico splošnega zdravnika naročijo na pregled pri specialistu fiziatru na URI Soča, ki jih napoti v laboratorij za opravljanje vozniškega izpita. Tako pridobijo ustrezno mnenje. Pomembno je poudariti, da je postopek pridobitve zdravniškega mnenja brezplačen. Teoretični del izpita lahko opravljajo v kateri koli avtošoli v Sloveniji. Za praktični del vozniškega izpita pa smo poskrbeli tudi v Zvezi paraplegikov Slovenije. V ta namen jim v izposojo ponujamo vozilo s šeststopenjskim avtomatskim menjalnikom, z vgrajenimi komandami za ročno upravljanje zavore in plina. Izpit opravljajo v domačem kraju pri avtošoli in z inštruktorjem, ki si ga bodo izbrali,« dodaja Barbara Slaček.
Država pokrije velik del stroškov predelave, ki lahko stanejo od 1500 do več kot 50.000 evrov, odvisno od vrste poškodbe voznika, zanje pa skrbi tudi podjetje JAT Team iz Kranja. Eden od solastnikov podjetja Jure Kapler pravi, da večina invalidov posega po mehanskih predelavah: »Sicer je vrst predelav veliko, od tega, da invalid sam vozi, do tega, da predelamo celotno vozilo s ploščadjo. K sreči zdaj država krije do 85 odstotkov stroška predelave, na URI Soča pa določijo, do česa je posameznik upravičen, in nato se dela lotimo mi. Večina jih pride s svojim avtomobilom, vprašanje je le, ali je v njem dovolj prostora. Ene predelamo lažje, druge malce težje.«
Invalidi so varnejši vozniki
Težav pa seveda po predelavi in opravljenem izpitu ni konec. Kot je povedala Barbara Slaček, je ena od njih zasedenost parkirnih prostorov, namenjenih invalidom. »Zdi se mi, da smo z opozarjanjem javnosti o neupravičeno zaparkiranih prostorih za invalide že kar malo nadležni, pa vendar bi ponovno želela izpostaviti to težavo. Čeprav naj bi bilo parkirnih prostorov za invalide dovolj, ugotavljamo, da nas je invalidov s pravico do parkirne invalidske karte vedno več, kot je na voljo parkirnih prostorov.« Mnogi menijo, da so invalidi varnejši vozniki, pa ne zaradi lastnih izkušenj, saj kar dve tretjini članov zveze paraplegikov to postane zaradi prometne nesreče, ampak zaradi fizike. »Reakcijski čas osebe, ki mora na zavoro pritisniti z roko, je bistveno krajši od tistega, ki mora na zavoro pritisniti z nogo. Vse drugo je v domeni posameznika, njegove vzgoje, znanja o varni vožnji in praktičnih izkušenj. V šestih letih sem opravila 145.000 kilometrov, in to brez nesreče. Mogoče zato, ker me je strah, ko vidim, kaj vse počnejo ljudje med vožnjo. Sem pa po drugi strani prav zaradi svoje slabe izkušnje in neupoštevanja predpisov mnogih toliko bolj previdna voznica,« še pravi Barbara Slaček.
