V dolini Kolpe že od lanskega decembra mejo s Hrvaško označuje žična ograja. »Ograja me fizično ne moti, je pa grda. Ko grem s psom na sprehod, ga moram imeti na povodcu, da ne bi slučajno zašel v ostro žico,« je dejala prebivalka Vasi srednjih let, ki je ravno odhajala od doma. Domačini, ki žici nasprotujejo, menijo, da je skrb zaradi prehoda migrantov odveč. To pot bi lahko ubrali že jeseni, pa je niso, pravijo. Mnogi opozarjajo, da žica uničuje sicer čudovit pogled na Kolpo in njeno dolino.
Kaj se bo zgodilo poleti?
Okoli žice se že zarašča trava, ob njej pa se vse bolj nabirajo tudi smeti. Vanjo se zapletajo tudi divje živali. Domačini se sprašujejo, kako bo poleti, ko bi moral kot vsako leto zaživeti turizem ob Kolpi. Bojijo se, da se bo marsikdo že zaradi nevarnosti poškodb izognil raftanju, plavanju in kampiranju v bližini žice. Četudi ta ni postavljena neprekinjeno, je upad turizma v krajih Petra Klepca skoraj neizogiben.
A čeprav nekateri v žici vidijo neprimeren odnos države do obmejnih krajev, drugi domačini žico kljub temu zaznavajo kot nujno zlo. »Če se bo drugod zaprla državna meja, bodo migranti poskušali prečkati tudi Kolpo,« je bil prepričan gospod, ki je sedel pred svojo hišo. Njegov sosed je podvomil, da bo imela policija zaradi žice kaj boljši pregled nad prečkanjem meje. »Če bi se meni mudilo čez pol sveta, me ena žica ne bi ustavila.«
Takoj so prinesli toplo obutev
Na tej poti »čez pol sveta« so ljudje izpostavljeni številnim nevarnostim, ob hudih naporih pa mnogi med njimi zbolijo. Tudi zato, ker niso imeli dovolj toplih in suhih oblačil. Pri tem jim že od lanskega oktobra pomagajo tudi v kočevskem območnem združenju Rdečega križa. Prebivalci Kočevja so se takoj odzvali na prošnjo za pomoč in sprva prispevali veliko zimske in jesenske obutve, je povedala sekretarka območnega združenja Alenka Bunderla. »Ko so začeli o situaciji izčrpneje poročati še mediji, pa so ljudje prinašali tudi topla oblačila, konzervirano hrano, otroško hrano, plenice in higienske pripomočke, odeje...« je naštela. Člani njihovega območnega združenja še vedno enkrat na mesec pomagajo v centru v Dobovi, dobrodošli pa so tudi prostovoljci. Biti morajo starejši od 18 let in si sami priskrbeti prevoz, če se hočejo pridružiti ekipi prve pomoči, pa morajo imeti opravljen 70-urni tečaj.
S prostovoljstvom do novih spoznanj
Med prostovoljci, ki so že priskočili na pomoč, je bilo tudi nekaj profesorjev Gimnazije in srednje šole Kočevje. Laborantka Karin Kočevar je v Dobovi na primer delala kot reševalka. Ko so ljudje izstopili iz vlaka, jim je dala prvo pomoč, ocenila težo bolezni ali poškodbe, potem pa po potrebi napotila še k zdravniku. V tem konvoju na srečo ni bilo težje poškodovanih. Pojavil se je samo kakšen prehlad brez vročine. Migrante so oskrbeli in opremili s primerno obutvijo in obleko že v Slavonskem Brodu, od koder je vlak prišel. Jezikovne in kulturne prepreke so marsikdaj otežile komunikacijo.
»Na začetku ti je malo nelagodno, ko gledaš družine z bornim imetjem in otopelih obrazov. Potem pa se jim malo nasmehneš, jim prikimaš. Marsikdaj se ta nasmešek vrne.« Z migranti ni nikoli imela slabe izkušnje, je bilo pa takšno delo zelo naporno. Kljub temu pa je po njenem tovrstno prostovoljstvo življenjska izkušnja, ki bi jo moral doživeti vsak od nas. »S takim delom pridobiš nova spoznanja, nove izkušnje, nov pogled na svet in nov zorni kot. Če bi se vsakdo le enkrat v življenju preizkusil v vlogi prostovoljca, bi lahko bolj razumel, zakaj ljudje bežijo v negotovo prihodnost,« je prepričana.
