Peka na žaru v tem prostoru ni nič novega. Je sestavni del medijsko televizijske krajine. Kaj pa mediji zadnja leta počnejo drugega, kot posameznike vrtijo na žaru? Vsak teden kakšnega novega in zraven ne pozabijo zapeči še kakšnega starejšega datuma. V tem tednu so spet pekli Alenko Bratušek. Totalno resno pogrevali skoraj dve leti staro vprašanje, ali se je Alenka res sama predlagala za evropsko komisarko. Nezaslišana zgodba. V prostoru, kjer so vsi politiki totalno skromni, kjer nihče nič ne naredi za sebe, ampak samo za druge, kjer ni še nihče ničesar pobasal v svoj žep in so se mnogi odrekli dobro plačanim službam v evropskih institucijah, je Alenka prava materija za vrtenje na žaru. Naj se zvija na počasnem ognju in išče razloge, zakaj se je njeno ime znašlo med predlaganimi komisarji. Naj se nekajkrat ugrizne v jezik, nekajkrat pride v lastna protislovja, naj malo zafarba, naj malo zajeclja in še enkrat posluša vse za nazaj. Od tega, kako vešče uporablja en drug jezik, do tega, kako so jo spekli na žaru tudi na zaslišanju evropski poslanci. In z veseljem televizijski gromovniki ponovijo, da je tam pogorela. Da so jo evropski peki zažgali po dolgem in počez. Ožgano zavrgli v koš za odpadke.
Slovenska politika počne isto. Na žaru peče svoje nasprotnike. Nič šaljivo, temveč zelo žaljivo. Najmočnejša in najbolj homogena stranka v tem prostoru vse drugače misleče vrti na ognju zadnjih dvajset let. Z oznakami, pečati, zgodovinskimi hipotekami, zmontiranimi dokumenti, izmišljenimi zgodbami, namigi brez pokritja in prepričanjem, da si to zaslužijo. Ne gre za zlobo, gre za prepričanje. Prepričanje, da si moj nasprotnik zasluži žar z močnim ognjem, ker se je izognil lustraciji, zaporu ali pa spregledanju slovenske javnosti. Da se ga ne samo zapeče, temveč speče do konca.
Peki Boruta Pahorja so bili jasno bolj prizanesljivi. Vse skupaj je v nedeljo izgledalo, kot da so imeli za sabo nekaj generalk. Nič presenečenj, nič obratov, nič skokov čez mejo sprejemljivega. Kot da jih je Zmago Sagadin na treningih preoblikoval v eno homogeno in všečno ekipo. Vsak je vedel, kje mu je mesto in kaj je njegova vloga.
V bistvu so bili v nedeljo zvečer vsi zadovoljni. Najprej popovci, ker so vse konkurente v gledanosti šišali po dolgem in počez. Konkurira jim lahko le Peter Prevc. Tudi s padcem.
Potem vseh devet izbranih pekov, ki so vsi uprizarjali male stand up predstave. Bili so posvečeni, bili tisti, ki so imeli čast, bili tisti, ki so bili prepoznani kot pomembni, skratka, reprezentirali so kompletno volilno telo. Težko bi izbrali boljši vzorec: en gledališki umetnik, ena pevska diva, ena medijska zvezdnica, en uspešen podjetnik, največja slovenska športnica vseh časov, najbolj karizmatičen športni trener, zastopnica drugega političnega pola, maneken, ki dokazuje, da je možno premagati vse ovire, in predstavnica tujine, sosede, tiste dežele, ki vedno znova homogenizira Slovence v boju proti hegemonom zunaj naših meja.
Zadovoljni smo bili gledalci. Še enkrat smo lahko utrdili naše prepričanje, da je naš predsednik frajer. En tak džek, en tak preprost možakar, ki zna prenesti šale na svoj račun. In zna biti potem tudi duhovit, ko se dela norca iz lastnih napak, spodrsljajev in nespretnih nastopov. Tudi če nam gre predsednik s svojim narcisizmom malo na živce, smo morali priznati, da je neškodljiv. Da ni zloben. Da nima slabih namenov.
Zadovoljen je bil tudi Borut Pahor. To se je videlo. Pa ne zaradi tega, ker je slišal od pekov toliko pohval in toliko lepih besed, zavitih v nedolžne besedne šale in akrobacije, da mu je bilo lahko kar malce nerodno. Zadovoljen je bil zato, ker je videl, da se je odločil prav. Da je vsem dokazal, da gostovanje v takšnem zabavnem gledališko-operno-televizijskem formatu ni eksces. Je nekaj normalnega. Je sestavni del javnih oseb. Tudi politike. Morda bi zdaj v vsej vznesenosti, ki je zajela predvsem vse okoli njega, vseeno malo razmislil o besedah tistega, s katerim se je pred leti hotel slikati za vsako ceno. Ameriški predsednik je bil direkten in jasen: »Donald Trump ne bo nikoli ameriški predsednik. To ni gostovanje v zabavni oddaji. To ni resničnostni šov. To ni marketing.«
Vsi odmevi na nedeljski žar so si bili edini v eni točki. Borut Pahor je s tem gostovanjem že začel svojo kampanjo za ponovno izvolitev. In bi jutri na volitvah pometel s konkurenco. Sam si v njegovi predvolilni kampanji želim le eno. Da bi vsaj en dan igral tudi predsednika države…
