Takrat ni bilo lahko ostati priseben, za precej svežega predsednika protikorupcijske komisije Borisa Štefaneca pa še zlasti. Le nekaj mesecev prej je bil kot kandidat oziroma novopečeni predsednik KPK deležen med drugim očitka, da je do funkcije prišel kot član Pozitivne Slovenije. Stranke torej, ki ji je (takrat še) predsedovala Bratuškova. Očitek, najpogosteje uporabljan kar kot eden od dokazov za njegovo neprimernost, je bil ob vseh drugih dejstvih pravzaprav »obroben« in v bistvu neumen, a je Štefaneca očitno grizel.
Primer samokandidature Alenke Bratušek za evropsko komisarko je bil tako za novopečenega prvega moža KPK videti kot nalašč, da se emancipira. Bolj oportune tarče od poslovodeče predsednice vlade, od katere so se odmaknili celo koalicijski partnerji, javnost pa jo je ob medijski demonizaciji nedvoumno obsodila, pač ni mogel pričakovati. In kot je bilo mogoče slutiti že takrat, po sodbi upravnega sodišča pa je to povsem jasno, je Štefanec svojo neprimernost – in neodgovornost Boruta Pahorja v vlogi predsednika države – potrdil prav s hlastnim poskusom prepričati druge in sebe, da je sposoben in da na čelo KPK ni bil postavljen zaradi političnih povezav z Bratuškovo.
Zadeva formalnopravno gledano morebiti še ni končana, a četudi kdaj bo, bodo stališča pravnih teoretikov ostala vsaksebi. Ali sme predsednica vlade (ali minister) predlagati samo sebe, dobesedno ali s slamnatim obvodom, za evropsko komisarko ali ne, je vprašanje, na katero verjetno niti z izrecno zakonsko prepovedjo ali izrecno odobritvijo ni mogoče odgovoriti »brez ostanka« (ustavno)pravnih dilem. Vedno se bo našel vsaj en pravnik, ki bo znal prepričljivo utemeljiti katero koli od obeh skrajnosti in sleherno od vmesnih možnosti.
Bolj kot za pravni gre v takšnih mejnih primerih za politični problem. Natančneje, gre za politično spodobnost in modrost, ki je v takratnih razmerah ni premogel nihče: ne Bratuškova in ne Štefanec, pa tudi drugi »običajni osumljenci« s takratnim mandatarjem za sestavo naslednje vlade Mirom Cerarjem vred ne. Čeprav je, ne povsem na koncu, pri vsem skupaj šlo tudi za ugled in s tem specifično težo Slovenije na evropski ravni. Prevladali so osebne ambicije, zamere, prestiž in kratkoročni interesi vseh vpletenih ter kajpak s škandaliziranjem ob komisarski plači uničujoč medijski zaporni ogenj.
Je v primeru kar koli »dobrega«? V resnici ne, čeprav bi bilo na prvi pogled lahko pozitivno vsaj to, da Bratuškova ni šla v Bruselj. Pa ni, ker je ostala doma iz napačnih razlogov. Je spodbudna vsaj sodba upravnega sodišča? Niti ne, ker se iz nje, kot ponazarjajo odmevi (tudi tisti, ki jih ni), ni nihče ničesar naučil. Torej bomo vajo kar naprej ponavljali.
