Z avdienco pri papežu se lahko pohvali le malo zemljanov. Zadnji v vrsti je bil hollywoodski zvezdnik Leonardo DiCaprio, ki je papežu Frančišku izročil ček z večmilijonsko dotacijo. Podobna čast je pred dvema letoma in pol doletela Dietra Zetscheja – po službeni dolžnosti. Prvi mož koncerna Daimler je namreč papežu predal ključe papamobila, predelanega mercedesa razreda M, in tako nadgradil plodno sodelovanje z Vatikanom, ki traja že 86 let, vse odkar so leta 1930 papežu Piju XI. podarili model nürburg 460 pullman.
Spontan, prijazen, neposreden
Kako narediti podjetje uspešno in dobičkonosno, je misija, ki ga spremlja, vse odkar je prvič postal predsednik uprave, in sicer leta 1991 proizvajalca tovornjakov Freightliner. Ko je potoval onkraj luže na sedež podjetja, ga Američani niso sprejeli z odprtimi rokami. Toda poslovnež, ki govori šest jezikov – nemško, angleško, francosko, portugalsko, špansko in latinsko – jih je prepričal, ko je v vsega 14 mesecih občutno dvignil tržni delež in prehitel konkurenta Volva in Navistara. Bil je nared, da znotraj koncerna Daimler-Benz prevzame uglednejšo funkcijo, zato se je vrnil v Nemčijo. Varovanec tedanjega predsednika uprave Jürgena Schremppa je dobil odgovorno nalogo, da znova na pota uspeha spravi znamko Mercedes-Benz. V tradicionalno podjetje z bogato zgodovino je zavel svež veter in nov način vodenja, ki ni bil blizu starejšim menedžerjem. »Moj slog je moj slog. Govori o tem, kdo sem in kaj sem. Ne bom ga spremenil,« je odgovoril dvomljivcem in rešitev videl tudi v tem, da znamka hitreje trgu predstavi nove modele – namesto tri vsakih deset let, raje deset vsaka tri leta. Tedanji šef oblikovalcev Peter Pfeiffer ga opisuje kot spontanega, prijaznega in neposrednega. Predvsem pa je podjetje uspešno popeljal skozi največjo transformacijo v 100-letni zgodovini. Bil je pripravljen, da sprejme še večji izziv.
Ko so po združitvi s Chryslerjem jeseni leta 2000 objavili trimilijardno izgubo, je z nalogo narediti ameriškega velikana dobičkonosnega kot nekoč, sedel na letalo. Znova so ga pričakali kislih obrazov, skupaj z desno roko Wolfgangom Bernhardom pa sta veljala za najbolj osovražena človeka v Detroitu. Prestrukturiranje je bilo nujno – odpustili so 40.000 ljudi, mnoge s prezgodnjim upokojevanjem, zaprli šest tovarn in od dobaviteljev zahtevali popuste. »Čeprav Zetschejeve odločitve niso bile priljubljene, se prav nihče ni mogel pritoževati, da ne razume, zakaj je do njih prišlo,« je dejal novinar Mark Landler. Med nižanjem stroškov se je osredotočil na produkte. »Brez dobrega avtomobila ni dobre prodaje,« je bil njegov moto. Da bi izboljšal kakovost vozil, je uvedel načrt t. i. »12 vrat kakovosti«, ki ga je prekopiral od Mercedesa. Aprila 2002 so objavili, da Chrysler dosega 111 milijonov dolarjev dobička v prvem četrtletju, ob nadaljnji rasti prodaje se je dobiček v prvem četrtletju leta 2003 povzpel že na 366 milijonov. Ves ta čas se je Zetsche pokazal kot motivator delavcev. Parkiral je tam, kjer so parkirali ostali delavci, jedel kosilo v menzi, se izogibal vožnji z dvigalom za vodilne, skupaj z ženo pa je bil aktivno vključen v ustanove lokalne skupnosti in dobrodelne organizacije. Do leta 2005 je bil njegov imidž že tako pozitiven, da so si ga na vodilnem mestu zaželeli pri konkurentu Fordu.
Človek, ki oblikuje svet
Kako ironično, da so se v času njegove odsotnosti razmere na slabše spremenile doma. Mercedes-Benz je komajda dosegel točko preloma, znamka Smart se je utapljala v dolgovih. Za nameček so se pri pregovorno zanesljivih mercedesih pojavile težave s kakovostjo. Zetscheja so tako 1. januarja 2006 ustoličili za predsednika uprave celotnega koncerna; finančni trgi so reagirali pozitivno, delnicam podjetja je vrednost narastla za neverjetnih 30 odstotkov. Z iskanjem sinergij je prihranil 950 milijonov evrov. Revija Time ga je izbrala med 100 najvplivnejših ljudi na svetu.
Koncern Daimler je zdaj uspešno podjetje, ki je imelo lani 149,5 milijarde evrov prihodkov in rekordnih 13,8 milijarde dobička. Zato ne čudi, da je Zetschejeva osnovna plača dveh milijonov evrov z bonusi narastla na blizu deset. So pa lahko upravičeno nasmejani tudi delavci, saj bo vseh 125.000 zaposlenih v Nemčiji aprila na račune prejelo dodatnih 5650 evrov nagrade. In ne pozabimo: povprečje zaposlenih v koncernu je visokih 60 evrov na uro.
V Turčiji rojenemu poslovnežu, najbolje ocenjenemu menedžerju v Nemčiji, ki je v mladosti oboževal preskakovanje ovir s konjem, so pogodbo, ki bi se mu iztekla konec leta, podaljšali do leta 2019, nato pa si za naslednico želi – žensko. »To bi bilo fantastično. Tudi sicer se mi zdi, da so ženske preudarnejše voznice od voznikov,« pravi, a je v tem trenutku nerealno. Edina z dovolj izkušnjami in na visokem položaju v upravi je bila Christine Hohmann-Dennhardt, ki pa je z začetkom leta prestopila k Volkswagnu.
